Reply To: Epigenetika

[tadej pretner]

Preden poskušam odgovoriti na Primino vprašanje, bom še nekoliko podrobneje pojasnil koncept, v katerem možgani “ne mislijo svojih avtentičnih misli”.

Začnimo od začetka:

Novorojenček je v energijsko-informacijskem smislu “sestavljen” iz energije matere in veje njenih prednikov, energije očeta in njegovih prednikov, energijskih vplivov v času nosečnosti, ob rojstvu pa se v to novo bitje inkarnira duša, katere iskušnje so kompatibilne danim energijsko-informacijskim danostim.

V večih temah smo že govorili o tem, da vse zgoraj našteto določa BAZIČNA oziroma izvorna hotenja, talente, karakteristike, temperament … novega bitja, vendar pa potem skozi proces vzgoje starši in družba vse to v veliki meri “prekrijejo” z učenji v smislu kaj je dobro in kaj slabo, kaj je prav in kaj ne, kaj je lepo in kaj grdo, ali nas svet ogroža ali je poln priložnosti … Otrok začne modelirati najprej starše (o tem smo veliko govorili v temi odnosi), potem pa različne druge avtoritete in izgubi svojo avtentičnost. Tako se izgradi tisto, čemur laično pravimo lažni jaz, ki prekrije bazičnega (recimo: otrok je v bazičnem smislu totalen talent za prosvetno delo, vendar živi v družini zdravnikov, ki ga celo življenje usmerja v to – nazadnje postane zdravnik, kar se zdi njemu in ostalim povsem normalno, talenta za prosveto pa morda nikoli ne ozavesti). Lažni jaz začne nato usmerjati naš kognitivni fokus. Emitirati začne življenjske impulze, ki jih doživljamo na enak način kot potrebo po dihanju ter nas usmerja na akcije, ki temeljijo na konfliktu (tekmovalnost …). Našemu živčnemu sistemu izgradi določeno nevronsko strukturo, ki nas žene v akcije, zaradi katerih imamo občutek, da se sploh počutimo žive (karierizem, kopičenje materialnih dobrin …). Dendriti nevronov (živčnih celic) se namreč povezujejo glede na naša prepričanja, naše strahove, naše upe in to je potenciometer “sprejemnika” ki določa impulze, ki nas motivirajo, ki povzroča, da se ženemo za stvarem, za katere mislimo, da jih rabimo, da imamo potrebo, da delamo stvari, za katere mislimo, da so naša dolžnost … In vse to je razlog za trditev modernih psihologov, ki pravijo, da je 95% naših misli in dejanj nezavednih – pri tem pa seveda večina misli, da misli svoje misli, čuti svoje občutke …

In ko si tako uglašen na določene realnosti, “loviš” le njih, do ostalega pa nimaš dostopa. To je razumel že Einstein, ki je rekel: Stanje zavesti, ki te je pripeljalo v neke težave, te ne more potegniti iz težav.

In evo. Če vzamemo za izhodišče tale Einsteinov stavek, postane jasno, zakaj je cel kup programov osebne rasti neuspešnihin zakaj večina ljudi ne more spremeniti svoje realnosti, s katero niso zadovoljni. Zato, ker namero za spremembo generirajo iz stanja zavesti, ki jih je pripeljalo v težave, in jih torej po difoltu ne more pripeljati iz težav.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/