Reply To: duševne bolezni
Ceres wrote:
Natasa, se pravi, resitev je, da se prebudimo?
V končni fazi, ja. Seveda pa obstajajo še vmesne faze, v katerih si lahko kreiramo dobra in izpolnjena življenja, dokler na koncu tudi teh več ne potrebujemo.
Ceres wrote: Kako pa to naredimo, pa noben ne ve.
Ja kako da ne?
Ceres wrote: Tisti, ki pa so prebujeni, pa pravijo, da smo sem prisli s tocno dolocenim namenom in da so problemi, ki jih razresujemo natancno tisti, ki jih potrebujemo za svojo rast oz obogatitev duse, ki jo potem le-ta prinese viru. Koliko smo samo delci, ki nas mece sem in tja in koliko imamo tudi svobodne volje, je verjetno odvisno od stopnje zavestnosti. Za dvig stopnje zavestnosti so pa ocitno vcasih potrebne tudi izkusnje, ki jih z nasega nivoja razumemo kot neprijetne. Zakljucek ozelota to potrjuje.
Seveda vsakega samo njegovi problemi pripeljejo k rešitvi, ampak da bi pa skozi njih bogatili dušo, se pa ne morem strinjat. Duša ima sama po sebi že kakovost miru, obilja in ljubezni, in če se že lahko kako bogati, potem se skozi duha, kjer se te lastnosti izražajo povsem neomejeno. Problemi pa dušo predvsem obremenjujo. Ampak če smo si probleme že nakopali (in večinoma smo si jih, glede na to, v kakšni družbi smo odrastli), potem jih je dobro izkoristit. Ampak želim povedat, da z ustreznim znanjem sploh ne bi bila potrebna rast skozi probleme. In to znanje sploh ni tako zelo oddaljeno, problem je samo, da je kolektivna zavest še vedno zelo močna, zato je za vse tiste, ki poskušamo delovati drugače, to še vedno precej težko, in tudi otroke je v teh okoliščinah precej težko vzgajat z drugimi znanji. Ampak otroci so zelo pametni in zelo velike spremembe se lahko zgodijo že, če jim razložiš par stvari glede pozornosti. Če bi meni v mladosti kdo na primeren način razložil, kako stvari delujejo, bi bilo najbrž vse drugače in se mi ne bi bilo treba prebujat skozi probleme. Ampak ker sem si jih z neznanjem nakopala, bom iz njih potegnila najboljše 
Nataša2011-10-28 20:36:43