Reply To: duša
strelka wrote:
Omejen sebičen ego se ponavadi uravnoveša z nesebičnimi dejanji za druge, z razdajanjem drugim, služenjem,..
Omejeno dušo pa se ponavadi osvobaja z dovoljenjem, da je ta lahko dovolj ”sebična” da dela le to kar ona hoče..
Razlika med eno in drugo sebičnostjo pa je le ena; ko je egu neke osebe dovoljeno da je sebičen, so drugi ljudje okrog njega prikrajšani; ko je duši neke osebe dovoljeno da je sebična, vsi ljudje okrog take osebe, na dolgi rok le pridobovajo, bolj in bolj,..
…??Ko gre za dušo, je verjetno beseda avtentičnost primernejša od sebičnosti, sicer pa je za moje pojme ključna misel iz glasovega posta, ki si ga komentirala, da okoli avtentične duše NA DOLGI ROK vsi pridobivajo.
Lej,altruist se žrtvuje za druge, na nek način je žrtev, saj se ne razvija – na pogojeni ravni misli, da dela dobro. Ampak ali res vedno delamo dobro? Če smo do določenih ljudi s težavami v nedogled tolerantni, je približno tako, kot bi narkomana “zdravil” z majhnimi dozami droge. Včasih za nekoga naredimo največ takrat, ko zanj ne naredimo nič, ko njegovih for ne toleriramo in ko mu povemo, kar mu gre. A seveda ne na reaktivni ravni, ampak na ravni avtentične duše, ki čuti, da bi toleranca škodila oziroma ovirala tako njo samo, kot tistega, na katerega se nanaša, posledično pa je ob neskončni toleranci prikrajšana za razvoj tudi celota. In za “prizadetega” je v prvi fazi avtentična duša seveda pizda, a če ga je njena avtentičnost premaknila iz mrtve točke, čez čas vidi, da je bila reakcija avtentične duše, kakršnakoli je pač že bila, najboljša za njegov razvoj.