Reply To: duhovno zdravljenje
Nataša wrote:
Če hočeš slediti svoji duši, karkoli naj bi to že pomenilo, moraš obračunat z demoni iz kolektivnega nezavednega, in ko hočeš to kolektivo zapustit, začno demoni šele vršit pravi pritisk in se pokažejo v vsem svojem sijaju. Ker če se ne bi pokazali, jih tudi ozavestit ne bi mogel. Definitivno pa to ni nekaj prijetnega, ampak tako pač je.
Pa še to … ali ne bi bilo naravnost osvobajajoče pozabit na newagevski moto o nalogi duše in čist tko, magari samo za poskus, samo biti???
tvoj prvi odstavek:
naj nalepim en del mojega pred prejšnjega posta… ki sem ga napisal za snowcat
bom ti napisal nekej osebno.
osebno zato, ker vem, da se bi dalo na
vsako mojo besedo zapenjat in dramatizirat, ampak to ni moj namen in
okoli tea ne bom polemiziral.
ampak okej, da dokončam, če sem že začel…
s tem tvojim se generalno gledano zelo strinjam in čeprav sem sem se v nekaj stavkih lotil zelo obširne-neverending story teme, sem kljub temu nekaj napisal tudi o tem, kar si ti zdaj izpostavila.
bom nalepil še en del mojega posta:
mislim, da se ni treba s temi demoni ukvarjati v detajle, ker je že
dovolj, da jih prepoznaš, da so prišli… kot prvi korak… drugi korak
pa je takrat, ko ti je jasno, kaj in kje ti nekaj blokira. to se po moje
vidi v podzavestnem uporu proti nekomu ali nečemu… pa ne bi zdej niti
o tem..
skratka… kar si napisala, sem nekako imel v mislih, ko sem omenil ta drugi korak.
tvoj drugi odstavek:
ja, že zelo dolgo so mi znane ideje o “samo biti”.
in ja… sem poskusil… velikokrat…
ampak… ti poskusi “samo biti”, so se pri meni klavrno končali. nikoli niso trajali dlje, kot je trajala taka ali drugačna meditacija ali dokler ni đin tonik ali đoint popustil… v skrajnem slučaju pa do takrat, ko je bilo treba it srat… in ko se zaveš, da “samo biti” sredi ljubljane pomeni, da če se hočeš posrat, za to rabiš en ewro in da mi moj poskus stanja “samo biti” tistega ewra ni prinesel.
ampak jes se kljub vsemu nisem kar tako hitro predal…
omenil sem že tole… (bom spet prilepil en odlomek mojega pred prejšnjega posta)
pred nekaj leti sva na piru s pokojnim viktorjem gerkmanom (načeloma je
meni prav vseeno, od koga ali kje dobim kako tako misel, ampak ker
nekaterim nekaj pomenijo avtoritete, pač zato povem, da je bil to
pokojni gerkman) neki debatirala in enkrat, sredi debate, je on tako…
spotoma… pomoje čisto nehote rekel en stavek, ki mi je močno zbudil
pozornost.
rekel je nekako tkole:
če bi ljudje toliko energije, kot jo usmerjajo v to, da bi nek problem rešili…
vso to enerijo usmerili v to, da bi ta problem sprejeli… bi bilo z njimi že zdavnaj vse uredu.
no… iz te ideje sem izhajal naprej, da mogoče stanje “samo biti” pomeni, da se ničemur ne upiraš, ampak samo sprejemaš, kar se ti sproti ponuja, da ničesar ne zavrneš, ker se s tem prikrajšaš za izkušnjo, ki se ti je ponudila, oz. si v stanju “samo biti” in pač deluješ samo temu primerno-torej tisto, kar ti je lajf-demoni-ogledalo-bog-usoda-karma…. prineselo na pot…
tudi s tem se mi ni lih dobro izšlo…
no, zdej sem povedal, kar v prejšnjem postu nisem. torej… povedal sem, da se mi tole “samo biti” ni izšlo. spet moj citat, kjer sem namignil na te poskuse “samo biti” in kjer nisem povedal, kako se mi je-ni izšlo:
niti slučajno ne pravim, da je tako prav in nisem rekel niti besede, kako sem s tem hendlal jaz sam…
ampak…
pač ti ponujam v razmislek, če se ti zdi vredno.
če povzamem moj odgovor na tvoj drugi odstavek:
na nivoju zavesti, katerem sem zdaj jaz… in v času in prostoru, kjer sem zdaj jaz, se mi tvoja ideja o poskusih “samo biti”…. zdi vrhunsko bluzenje.
ampak…
opisal sem, da meni pač ni zneslo…
vsekakor pa bi me zelo zanimalo, kako tebi uspeva “samo biti”, da vidim, kako se ti tega lotevaš in če lahko kaj koristnega uporabim tudi sam zase. 