Reply To: duhovno zdravljenje
snowcat :) wrote:
Oj yes yes…to je tako (moje razumevanje), tega demona kreiramo sami, ima nalogo, da nas ščiti, da naši strahovi, bolečine itd ostanejo lepo skrite…če pa se odločimo, da bi radi pokukali na to bolečino, pa se pojavi demon. Tako, da yes, je del nas.snowcat
če te prav razumem, je tole opis, ki se velikokrat kje prebere kot opis lastnega EGA.
sam imam sicer o egu zelo pozitivno mnenje, pa ne bi zdej o tem.
snowcat :) wrote:
Jaz nekako čutim, da se ne gre za borbo, ampak za sprejemanje. nekako,
da stopim v njega, da postane ZAVESTEN del mene. To je prvi korak. Potem
pa hup po glavi v vso to bolečino in na luft z njo….
snowcat
no, jaz pa tukaj vidim to dvojno vlogo teh demonov, ki u bistvu niso demoni, niti ogledala, pač pa dobri frendi, če le jim želimo in uspemo prisluhniti.
prvo vlogo si že fajn opisala, pa bom drugo, na hitro opisal še sam. poskusil bom no… sej enkrat sem to že poskusil nekje drugje, pa mislim, da mi ni uspelo.
slučaj, če slučaji obstajajo je, da prav zadnje čase veliko razmišljam o tem. saj sem že prej, ampak zdaj pa še bolj, ker so se tudi meni začeli pojavljati demoni zelo očitno in vedno glasneje in iz izkušenj in opazovanja okolice sem prepričan, da če jih ignoriraš ali zatiraš, si delaš slabo uslugo, pa še okolici za povrhu. tukaj bi za moment zanemaril idejo, da ne glede na to, kakšni smo, smo nekomu iz okolice točno taki, kot moramo biti…
je pa tako, da se vse ves čas v vsem prepleta, je eno odvisno od drugega, se drugo pojavi, če prvega manjka… …. tako da… je to praktično neverending story… po mojem mnenju seweda.
torej druga naloga pojava teh demonov je, da se pojavijo, kadar sam ne slediš “nalogi” svoje duše. s tem, ko se pojavijo ti demoni, nas opozarjajo točno na to, da nismo na pravi poti. to si razlagam s tem, da ko slediš nalogi svoje duše, ti gre vse zelo na roke, ko pa ne slediš tej poti svoje duše, pa ti gre vse “narobe”-torej se pojavljajo demoni.
mislim, da se ni treba s temi demoni ukvarjati v detajle, ker je že dovolj, da jih prepoznaš, da so prišli… kot prvi korak… drugi korak pa je takrat, ko ti je jasno, kaj in kje ti nekaj blokira. to se po moje vidi v podzavestnem uporu proti nekomu ali nečemu… pa ne bi zdej niti o tem..
torej…
kaj je naloga naše duše, nam povejo naše želje… in da bi izpolnjevali svojo nalogo, moramo samo izpolnjevati svoje želje…
ampak…
kako vemo, kaj so res naše želje?
mislim, da te želje vsi zelo jasne prinesemo s sabo na svet, ampak… jih pozabimo, ko se nas konkretno dotakne vzgoja in filmi in frustracije staršev in kasneje predvsem vsiljene vrednote in merila družbe, kaj je sreča, kaj namen lajfa… tako nevede sledimo in težimo k temu, da bi bili uspešni in srečni… PO MERILIH STARŠEV IN KI VELJAJO V DRUŽBI. in bolj, ko te merila vsiljeno ponotranjamo, bolj pozabljamo svoje prvinske želje, ki smo jih prinesli s sabo ob rojstvu.
in seweda… ker posledično (v večini primerov, če malo posplošim) ne sledimo prvinski nalogi duše, je ta scena z demoni začaran krog. z raznimi delavnicami, preprogramiranji… samo blažimo posledice… za nek kratek čas…
prvinski problem pa ostaja.
no… to pa je po moje druga naloga demonov.
če povzamem…
jebeš vse… kar te ne pelje proti odkrivanju svojih otroških-prvinskih želja.
ker šele, ko se jih spomniš, jih lahko zaćneš živeti… in če živiš otroške sanje, s tem izpolnjuješ nalogo duše in demoni nimajo več razloga za svoj posel oz. se taisti demoni odkrito pokažejo kot frendi, ki ti pomagajo, da ti gre vse dobro od rok.
in če naredim korak naprej…
ko nekaj želiš razrešiti-torej se soočiti z demoni… se ne smeš zajebati in istočasno, ko se trudiš nekaj razreševati za nazaj, si delati probleme za naprej, katere boš reševal kasneje…
če grem na primer.
berem, da imaš otroke… (to sicer govorim na splošno in zdej tvoj primer pač jemljem kot iztočnico in ne namigujem na nič… ampak samo dajem primer. itaq pa… ko nekaj pišem, me hitro zanese in pozabljam, kaj želim sploh povedat, ali komu odgovarjam, ali glasno razmišljam…)
torej… če ne želiš problemov kasneje, si verjetno želiš, da bi bili otroci srečni. ne po družbenih normah srečni, ampak sami, kot svoje osebnosti srečni, kar je bistvena razlika.
torej… bi ti bilo pametno tako zaradi sebe, kot tudi zaradi njih, da jim pri tem pomagaš, kolikor pač lahko. po eni strani to pomeni, da jih pripraviš na lajf v tem svetu, ki je, kakeršen pač je…
in po drugi strani, da jim pomagaš odkriti te njihove prvinske želje, ki so jih prinesli s sabo na ta svet.
če sem bolj natančen… jaz ne bi nikomur privoščil niti jutranje kave, niti konjaka za dezinfekcijo gobca, če ne bi pred tem imel napisan mali referat, kaj je otrok ponoči sanjal…
zdej… kako iz otroka izvleči, da se razgovori o teh sanjah?
če ga kot fašist zbudiš in s telefonom u roki spotoma u naglici uprašaš, kaj je sanjal in istočasno priganjaš, da nej pohiti za šolo… da nej pospravi pidžamo…. ….. in otrok travmatično reče, da ni nič sanjal… in ti iz tega zaključiš, da tvoj otrok pač ni nič sanjal…
ma jes bi fuknil tistemu tisti njegov telefon u tla… in tistega po gobcu…
skratka… mal bolano je, da zjutraj veš, kaj je zvečer nekje rekel janša ali victoria becham… ne veš pa, kaj ti je še pred pol ure sanjal otrok…
no… tko na hitro… jes mislim okol teh demonov…
ne štekaš?
čist verjamem.
se mi trga?
čist verjamem.
se sekiram?
niti malo 
verjameš?
boli me kurac. 
aja…
pa človek nima duše…
človek je duša… ki ima trenutno telo.
to pa jes verjamem 
čak… poiščem še en film na to temo. učasih sem ga imel kar tukaj v podpisu, da sem ga imel vedno pri roki
http://dotsub.com/view/15f0467f-d351-4224-acf5-df3f2ba9d5a0
janko2014-05-15 22:17:32