Reply To: duhovno zdravljenje
snowcat :) wrote:
Film sem gledala leta nazaj – tako, da se nekako spomnim, kaj je rečeno v angleščini. Ta posnetek pa je v italijanščini. Zelo prispodoben mojemu počutju. Fascinantno je, da se Demon prikloni. Torej – to ni osebna zadeva, tako pač je….
Na češkem mi pa rečemo : strč si prst skrz krk….:-)
snowcat
nisem prepričan, da te dobro razumem.
bom za iztočnico vzel film…
italijansko sicer ne razumem, ampak tvoj point sem pa mogoče približno ujel…
torej… ti se počutiš, kot da te napadajo demoni? in to primerjaš, da si v sobi, polni ogledal?
če je to tako, potem verjetno drži, da tebi ni nič lažje, kot vsakemu izmed nas. si s tem mislila, da to ni osebna zadeva, da tako pač je?
ne štekam pa, kje se demon prikloni? misliš, da lahko zmagaš v boju z ogledali?
bom ti napisal nekej osebno.
osebno zato, ker vem, da se bi dalo na vsako mojo besedo zapenjat in dramatizirat, ampak to ni moj namen in okoli tea ne bom polemiziral.
želim ti le čisto tko… brother to brother… knight to knight… povedati na hitro neki mojega osebnega, če ti bo mogoče lahko kaj pomagalo.
naj se vrnem na film… oz. na katerikoli film ali katerokoli knjigo, ali katerokoli debato, zvezo, službo … …
včasih je treba pogledati cel film, ali biti v zvezi leto dni… da iz tega potegneš eno zelo enostavno misel. ampak to potem ni več misel, ampak je nekaj, kar se te dotakne in ti ostane v zavesti za vedno.
in zdaj moj primer… oz. eden izmed mnogo mojih primerov, ko sem spotoma ujel kak point, ki se me je dotaknil in mi dal misliti in tudi spremenil lajf… vsaj za nekaj časa…
pred nekaj leti sva na piru s pokojnim viktorjem gerkmanom (načeloma je meni prav vseeno, od koga ali kje dobim kako tako misel, ampak ker nekaterim nekaj pomenijo avtoritete, pač zato povem, da je bil to pokojni gerkman) neki debatirala in enkrat, sredi debate, je on tako… spotoma… pomoje čisto nehote rekel en stavek, ki mi je močno zbudil pozornost.
rekel je nekako tkole:
če bi ljudje toliko energije, kot jo usmerjajo v to, da bi nek problem rešili…
vso to enerijo usmerili v to, da bi ta problem sprejeli… bi bilo z njimi že zdavnaj vse uredu.
če dam primer, kot ta point razumem jaz:
npr. da je nekdo predebel za 20 kg in se že 10 let trudi shujšat, pa mu ne uspe… in je samo še bolj zakompleksan in vse mu je še težje… skratka… njegov lajf se vrti okoli 20 kg preveč.
ampak…
če bi toliko enerije usmeril v to, da bi se sprejel 20 kg predebelega…. bi mu to uspelo bistveno hitreje in bi bil lahko čisto zadovoljen s sabo in s svojim lajfom.
in čisto možno, da bi kasneje nevede in spontano tudi shujšal, hahahahhahaha
in zdej… če naredim korak naprej in se navežem na te demone oz. ogledala, ki jih omenjaš…
kaj pa, če na te demone ne bi gledala kot na demone? kot na nekaj, kar te ogroža, ampak kot na del sebe???
niti slučajno ne pravim, da je tako prav in nisem rekel niti besede, kako sem s tem hendlal jaz sam…
ampak…
pač ti ponujam v razmislek, če se ti zdi vredno.
pomoje…
se z ogledali in demoni v njih pač nima smisla boriti. in v ogledalih nikoli ni demona, ampak v ogledalu vedno vsak vidi samo sebe… ali bolje… tisto, česar ne bi želel, da sploh obstaja.
in hu d fak je strč si prst skrz krk….??? opekani zemjak mogoče? 
