Reply To: duhovno zdravljenje
Forum Duhovnost › Forumi › Zdravje in alternativna medicina › duhovno zdravljenje › Reply To: duhovno zdravljenje
snowcat :)ozelot wrote: Sem tuhtal tacajt v Braziliji zakaj se reče “sprejmi svoje telo”. Če bi bilo telo samoumevno “svoje” potem ga nebi bilo treba niti pod razno posebej sprejemat ker nebi bilo ločeno niti na podzavestni niti v zavestni ravni. Tako pa se poraja dvom ali vprašanje “kdo” “tvoje” telo sploh je. Vsi vemo da fizično telo nisi “ti”. Ampak da bi ga pa kdo obravnaval ločeno od sebe pa spet ne. Torej kje je zabloda?
tadej pretner wrote: Tekom odraščanja se formira t.i. lažni jaz, ki temelji na v glavnem vsiljenih prepričanjih. Nekatera od njih se nanašajo tudi na fizično telo – kakšno naj bi bilo, da bi ti bilo všeč. Če ti ni, se pojavi med drugim občutek sramu.
Druga stvar pa je bolj globalna – prepričanja lažnega jaza temeljijo na “zamrznjeni” čustveni energiji, ki se med drugim odraža v telesnih napetostih. Te napetosti iz telesa izrivajo zavestnost. Resnično sprejemanje telesa je torej najtesneje povezano s tem, da se teh napetosti znebimo in vanj spet naselimo zavestnost. Ta zavestnost je resnični “lastnik” telesa, lažni jaz mu zgolj rauba energijo, ob tem pa pametuje, da se kar kadi.
Navežem na Tadeja. Če otrok kadar je mičken nima zadovoljene osnovne potrebe – lakota, toplina, pozornost – nastane ogromno bolečine, ki se kopiči v telesu, takrat otrok odreže zavedanje svojega telesa. To vse se dogaja na nezavedni ravni. Nastane BODYGARD, ki varuje dostop do te bolečine. Kadar se prične človek zavedati, da se nekaj takega dogaja, prvo ima opravka s BODYGARDOM, ki samo dela svoje delo (pač program) in ta uporablja vse mogoče, da to bolečino drži pod pokrovčkom – strah, sram, …. – jaz osebno sem pri sebi videla plasti emociji tako: hyperaktivnost, jeza, žalost, večja jeza, bes, strah in čutim, da pod strahom je osamljenost temna prazna brezčasovna bresprostorska ločena….
Po 2 letih dela mi je uspelo se tega zavedati, nisem niti vedala, da tako zavedanje je na moji poti, … tudi priznam, da če bi vedela, kaj me čaka, bi rekla ,,ne, hvala,, …. nekako smatram, da je včasih bolje, da človek ne ve, ampak, da nekako dovoli…. jasno, da posledično imam več energije in posledično pa lahko vidim druge zadeve….
snowcat