Reply To: Delo z nihalom
strelka wrote: čist informativno …
Nihala se uporabljajo za marsikaj , za diagnosticiranje , potem za iskanje raznoraznih predmetov in ljudi …Mi lahko kdo pove , po vsem tem prebranem …mi še ni jasno , kako nihalo najde človeka –mrtvega ali živega ?za mrtvega me sploh zanima …pa za predmete …
Za začetek nekaj zreduciranih citatov iz moje Holistične radiestezije:
X./2.
ISKANJE IZGUBLJENIH OSEB IN PREDMETOV
PRIMER ISKANJA IZGUBLJENEGA PREDMETA
BREZ ZEMLJEVIDA
Vedel sem, da sem izgubil prstan na poti med
Šmartnom in Litijo. V roke sem vzel nihalo in izločal predele, kjer
prstana ni bilo s trditvami – npr.: »Prstan sem izgubil na prvi
polovici poti.« Na ta način sem zelo hitro določil pravilno
lokacijo in tam prstan tudi zares našel. Včasih pa, ko v stanovanju
ne morem najti kakšnega predmeta, pa mi je iskanje lažje, če
narišem tloris stanovanja in potem nad njim določim lokacijo
iskanega predmeta.
ISKANJE POGREŠANEGA PREDMETA ALI
OSEBE S POMOČJO
ZEMLJEVIDA
Iskanje pogrešanega predmeta ali osebe je
uspešno, če uspemo s ciljem vzpostaviti energijsko zvezo. To v alfa
stanju ni težko, če iskano osebo poznamo, oziroma je predmet, ki ga
iščemo, naš, ali pa imamo o njem in njegovi energiji vsaj jasno
predstavo.
V tem primeru torej sedemo za mizo in položimo
predse zemljevid mesta ali širšega območja ─ odvisno od tega, v
kakšnem območju pričakujemo lokacijo iskanega predmeta ali osebe.
Nihalo dvignem najprej na eno stran zemljevida in nato v mislih
izrečem jasen mentalni ukaz: »Pokaži mi smer, kjer se ta trenutek
nahaja izgubljeni predmet (oseba).« Nihalo zaniha v neki smeri, ki
jo s svinčnikom označim. Nato dvignem nihalo nad drugo stran
zemljevida, ponovim mentalni ukaz in smer, kamor je pokazalo nihalo,
ponovno označim s svinčnikom. Na presečišču je pričakovana
lokacija iskanega predmeta (osebe), kar potem preverim s trditvijo.
Prst leve roke postavim na točko presečišča in v mislih izrečem
trditev: »Na tej lokaciji se trenutno nahaja izgubljeni predmet
(oseba).«
ISKANJE POGREŠANEGA PREDMETA ALI
OSEBE S POMOČJO
FOTOGRAFIJE
Nekoliko težje delo imamo, kadar iščemo
osebo, ki je ne poznamo ali predmet, ki ni naš. V takšnih primerih
nam lahko zelo pomaga fotografija predmeta ali osebe. Kot vemo,
oddaja vsaka oseba ali predmet neko specifično energijsko (avrično)
polje. Pri predmetih je to polje odvisno od sestave, barve in oblike
predmeta, energijski stik z njim pa nam pogosto omogoča njegova
prepojenost z energijami ljudi, ki so ga uporabljali. Avra človeka
pa je odvisna od njegovega fizičnega in energijskega stanja.
Vsak človek in vsak predmet imata specifičen
vzorec tega sevanja in kaže, da ta vzorec zabeleži tudi
fotografija. Ko se globoko sproščeni zagledamo v fotografijo,
vzbudi energijski vzorec, ki je na njej zabeležen, vibracije
sorodnih frekvenc tudi v našem telesu. Zgodi se nekaj podobnega, kot
če bi nastavili radijski sprejemnik na frekvenco nekega oddajnika,
katerega program nato sprejemamo – ko smo uglašeni z vibracijami
osebe (predmeta), ki je na fotografiji, z njim vzpostavimo energijski
kontakt in ga nad zemljevidom na že opisan način najdemo.
ISKANJE MRTVIH OSEB
Oseb, ki so mrtve, brez fotografije skorajda ne
moremo najti, ne glede na to, ali gre za človeka, ki smo ga poznali,
ali ne. Z njim je namreč v alfa stanju težje vzpostaviti
energijski kontakt.
Ko človek umre, sicer nekaj časa še oddaja
energijsko polje, s katerim je mogoče vzpostaviti stik. Mrtvo telo
postopoma izgubi vibracijo, ki mu je bila lastna za časa življenja.
Vibracija razpadajočega fizičnega telesa se spremeni v vibracijo
različnih mikroorganizmov, ki se iz njega razvijajo, ti pa delujejo
na delta frekvenčni ravni. Ostanki fizičnega telesa, med katerimi
je tudi genetski zapis in druge spominske enote človeka, kateremu je
fizično telo pripadalo, torej prehajajo v druge oblike življenja, v
katerih pa ohranijo majhen del svoje specifičnosti, vezane na
vibracije, ki jih je oddajal človek, ko je še živel. Stik z mrtvo
osebo je torej mogoč in sicer deloma tako, da pridemo v stik z
biološko maso, ki je delno še ohranila sledi prvotnih vibracij,
delno pa tako, da vzpostavimo kontakt z delom energijske oblike
spomina, ki se je z bioindukcijo prenesel na nove organizme, pa
četudi je sedaj na nižji frekvenčni ravni.
Glede na to, da se človek zadnja tisočletja
razvija predvsem v mentalnem smislu, je zelo verjetno, da se včasih
energijski kontakti niso vzpostavljali na alfa, ampak na delta
oziroma theta ravni možganskega valovanja. Človeški možgani so
namreč sestavljeni iz treh osnovnih delov: debla (»reptilskih
možganov«), limbičnega sistema (možganov sesalcev) in
neokorteksa. Raziskovalec dr. Paul MacLean, ki jih je zaradi teh treh
delov poimenoval »troedini možgani«, ne dvomi, da se je vsak del
razvil v različnem evolucijskem obdobju. V prvem obdobju se je
razvilo možgansko deblo ali reptilski možgani in ta del imamo enak
kot vsi plazilci, zato predpostavljam, da deluje na nižji frekvenčni
ravni. Sklepam, da nam ta možganski del omogoča stik z ostanki
prvobitnega spomina, ki se v toku evolucije in inkarnacij ni povsem
izgubil, zato je zabeležen tudi na fotografiji živega človeka. Ta
spomin se poleg tega v prehodu v nove mikroorganizme frekvenčno
veliko manj preobrazi.
Če torej želimo s pomočjo nihala najti
mrtvo osebo, moramo čim bolj znižati frekvenčno raven naših
možganov. Ker je zavestno produciranje delta možganskih valov
mogoče le po večletni vaji, se skušajmo pogrezniti vsaj na theta
raven.
Iskanje mrtvih oseb v praksi
Sedemo za mizo, nanjo pa položimo zemljevid
področja, v okviru katerega je mrtvo osebo smiselno iskati. V levo
roko vzamemo fotografijo osebe, se vanjo zagledamo in se začnemo
sproščati. Nato zapremo oči in naredimo eno od vaj za vstop v
theta stanje. Ko smo theta stanje dosegli, odpremo oči in se ponovno
zazremo v fotografijo. Ko začutimo, da smo vzpostavili ustrezen
energijski stik, vzamemo v roke nihalo in se nad zemljevidom po
znanem postopku lotimo iskanja.