Reply To: Človekov duhovni napuh

[ozelot]

tadej pretner wrote:

ozelot je napisal/a:

Človek ima svobodno voljo da odloči o tem kako bo dojemal svet, realnost, okoliščine,…bla bla.

Vem pa da se človek lahko kadarkoli svobodno odloči da bo življenje cenil, bil ponižen in spoštoval vse kar je. Posledično žel lepe stvari. To je point svobodne volje.

Ne vem, če je to tako preprosto.

Prek polj staršev in vplivov okolja, v katerem živiš, fašeš različne “programe” v okviru katerih deluješ. Tvoja prepričanja, strahovi, upi, in ujeta čustveno-mentalna energija … se na nevrološki ravni kažejo v specifičnih povezavah nevronov – na osnovi teh povezav (in še marsičesa drugega) delujemo podobno kot sprejemnik, ki iz nabora programov, ki jih oddajniki pošiljajo v eter, sprejema tistega, na katerega je nastavljen njegov potenciometer. In vsak impulz, ki ga sprejmemo, filtriramo s svojimi prepričanji, ujeto energijo …, zato se nanje odzivamo po določenih modelih. Tisto, kar imamo za svoj kognitivni del, torej bolj ali manj bazira na programih in je z njimi pogojeno. In ne moreš kar tako spremeniti prepričanj, da se ti bo začelo vse dogajati drugače. Vem, da poznaš teorijo polj realnosti, in ko deluješ pod vplivom posameznih polj, ti dopuščajo le odločitve, ki so v njihovem scenariju. Če želiš kaj bistvenega storiti, priti do svoje biti in svobodne volje, moraš najprej sprocesirati kup ujete energije, na kateri med drugim slonijo tvoja prepričanja o sebi in svetu – na ta način iz teh polj izstopiš. Le tako boš tudi prepričanja dejansko in globinsko spremenil. Sicer pa boš nekaj govoril, energijska resnica v tebi pa bo drugačna. Skos se boš nekaj matral, še vedno pa boš nekontrolirano in brez moči izbire privlačil situacije, v katerih bi se ta ujeta energija LAHKO sprocesirala, a se običajno ne, ker se s tovrstnimi situacijami večina ne zna soočiti.

Načeloma smo torej lahko sokreatorji realnosti, a je precej težko priti do pozicije, v kateri si sokreator. Mi pa ne gresta v isti čoln izraza sokreator in ponižnost. Eno je spoštovanje stvarstva, ponižnost pa sam doživljam kot nekaj, kar te spontano pahne v vlogo žrtve.

Ponižnost ni ponižanje. Ponižnost je neka vrsta slave. Slaviš stvarstvo. Vidiš kako ti je vse podarjeno. Karkoli hočeš. Ponižnost je prvzaprav veličina. Vsaj jest tako dojemam.

Verjamem da ljubezen ozdravi vse. Ima moč procesiranja, odpuščanja, cenjenja, vedenja, sreče, zdravljenja… z analiziranjem programov ne ponudiš rešitve. Vedno se bo našel še en program ali kakršnakoli ovira na katero ne moreš… na pa spet ne moreš.. na katero misliš da ne moreš vplivat. Vsak zavestni vdih in izdih ti poveča zavedanje, trenutka situacije in ti širi zavest. Treba je malo delat in kaj hitro se vse spremeni. Jest sem prebiral knjige ki zahtevajo analitičnost uma vendar mi niso ponujale rešitve niti v smislu da bi se potem ko jih preberem vsaj dobro počutil. Vse se je zdelo da je nekaj nad mano. Well tega mam zadost. Jest sem se odločil da bom vse te vzorce in karme in ostali šit povozil ali zaoral kot plevel na njivi življenja pa posadil pravo seme ki ga bom z veseljem žel.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem