Reply To: Človekov duhovni napuh
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › Človekov duhovni napuh › Reply To: Človekov duhovni napuh
9. 1. 2013 ob 10:30
#18486
tadej pretnerModerator
ozelot wrote:
Človek ima svobodno voljo da odloči o tem kako bo dojemal svet, realnost, okoliščine,…bla bla.Vem pa da se človek lahko kadarkoli svobodno odloči da bo življenje cenil, bil ponižen in spoštoval vse kar je. Posledično žel lepe stvari. To je point svobodne volje.
Ne vem, če je to tako preprosto.
Prek polj staršev in vplivov okolja, v katerem živiš, fašeš različne “programe” v okviru katerih deluješ. Tvoja prepričanja, strahovi, upi, in ujeta čustveno-mentalna energija … se na nevrološki ravni kažejo v specifičnih povezavah nevronov – na osnovi teh povezav (in še marsičesa drugega) delujemo podobno kot sprejemnik, ki iz nabora programov, ki jih oddajniki pošiljajo v eter, sprejema tistega, na katerega je nastavljen njegov potenciometer. In vsak impulz, ki ga sprejmemo, filtriramo s svojimi prepričanji, ujeto energijo …, zato se nanje odzivamo po določenih modelih. Tisto, kar imamo za svoj kognitivni del, torej bolj ali manj bazira na programih in je z njimi pogojeno. In ne moreš kar tako spremeniti prepričanj, da se ti bo začelo vse dogajati drugače. Vem, da poznaš teorijo polj realnosti, in ko deluješ pod vplivom posameznih polj, ti dopuščajo le odločitve, ki so v njihovem scenariju. Če želiš kaj bistvenega storiti, priti do svoje biti in svobodne volje, moraš najprej sprocesirati kup ujete energije, na kateri med drugim slonijo tvoja prepričanja o sebi in svetu – na ta način iz teh polj izstopiš. Le tako boš tudi prepričanja dejansko in globinsko spremenil. Sicer pa boš nekaj govoril, energijska resnica v tebi pa bo drugačna. Skos se boš nekaj matral, še vedno pa boš nekontrolirano in brez moči izbire privlačil situacije, v katerih bi se ta ujeta energija LAHKO sprocesirala, a se običajno ne, ker se s tovrstnimi situacijami večina ne zna soočiti.
Načeloma smo torej lahko sokreatorji realnosti, a je precej težko priti do pozicije, v kateri si sokreator. Mi pa ne gresta v isti čoln izraza sokreator in ponižnost. Eno je spoštovanje stvarstva, ponižnost pa sam doživljam kot nekaj, kar te spontano pahne v vlogo žrtve.