Reply To: Človekov duhovni napuh
ozelot wrote:
Celo življenje se sprašujem ali je krmljenje ptic pozimi pravilno ali napačno početje. Neko prepričanje mi je govorilo, da s tem ko daš ptičem hrane posegaš v naravo, omogočiš šibkejšim da preživijo in imajo drugo leto potomce kar slabo vpliva na vrsto. Kje je več ljubezni ali v trenutnem doživljanju čustva ali v dolgoročni odgovorni skrbi za vrsto?A vendar je bilo vedno veselje gledat ptiče ki zobljejo pripravke izpod mojih rok. Torej sem jih futral zaradi veselja ali zaradi sočutja? Kdo ve in pravzaprav ni pomembno. Pomembno je da so bili siti. Svet goni gonilna sila ki se imenuje ljubezen. Sto ljudi futra ptiče sto ljudi pomaga revnim, sto pa bogatim ali komurkoli že. V teh trenutkih pomoči se izrazi ljubezen ki se sešteva. Skupni seštevek te ljubezni pelje svet naprej. Če se spustimo še v mambo đambo metafiziko je itak vse samo iluzija ali sanje. Ptiči in reveži in vse skupaj razen ljubezni ki je zavibrirala v tistem trenutku vse je iluzija. Ptiče sem sam skreiral pa naj bo to samo zato da sem sam sebi dal priliko pomagati nekomu in širiti ljubezen ali pa zato da bom razmišljal o tem kaj bo z populacijo drugo leto. Danes zjutraj sem zaključil z tem razmišljanjem s sklepom in ugotovitvijo, da bom ptiče futral če bom mogel ker mi dajo priliko da sem kar sem in da nisem um.
Um rad takole v neskončnost masturbira 
, potem pa na koncu še ego svoj lonček pristavi, ko pravi, da razmišljamo o res globokih temah 
. Če si v srcu, potem začutiš impulz in ptiče preprosto nahraniš, ne da bi se spraševal zakaj, tako si pač čutil in naredil, kdo ve, zakaj. Ker pač.