Reply To: Čas
Vesna wrote: Prostor-čas razumem kot samo osnovo pojavnosti.
Oboje dojemam kot celoto, kot dve plati istega kovanca.Prostor nudi ogrodje manifestacije in njene vsebine se pretakajo skozenj s pomočjo časa.Povedano drugače, razumem prostor kot njivo, kamor posejemo (nadčasovna) semena, ki jim čas določa pogoje rasti in zorenja. Evolucija se dogaja izključno z “delovanjem” časa.Znotraj manifestacije potekajo dogodki drug za drugim, linearno ali pa ciklično, in prav te spremembe ustvarjajo vtis preteklosti, sedanjosti in bodočnosti. Sam potek sprememb daje iluzijo časa!Ko se poglobimo v pojav sprememb, lahko tok časa toliko upočasnimo, da zagledamo zaporedje posameznih sličic kot na filmu. Vmes, med sličicami je prazen prostor, enako kot premor med besedami, kot tišina, ki ti omogoči izkusiti nadčasovnost in nadprostorskost.Kako kdo doživlja čas, je odvisno od naših identifikacij. Dokler smo identificirani s telesi osebnosti, nas čas preganja, kolikor se mu ljubi. Ko živimo življenje duše, smo še vedno znotraj časa in prostora, a ne pod njegovim prijemom, pač pa mi sami upravljamo s časom. Podobno kot je rekel Kristus: “Sem v tem svetu, a ne od tega sveta.”
Ja, ta objektivni čas me dejansko zanima 
Če si pomagam s spominom : linearni čas kot deklarativni spomin je vezan na prej-zdaj-potem. Ure ni možno zavrteti nazaj – kar je bilo, je minilo. Medtem implicitni / čustveni spomin nima takšne lastnosti – vse je zdaj “tu”. Med transformacijo se lahko pomikam nazaj kamorkoli v času, na neki točki obstanem in jo podoživim oz. se vanjo ponovno vključim… (Zaenkrat naprej “ne drezam” ).
).Vedno bolj se mi dozdeva, da je hologram Univerzuma resnično zmes čustvenih odzivov na dogajanje v prostoru, najsi znotraj ali izven nas – Strah in Ljubezen pa jezdita na neskončnem številu vzporednih strun časa.
Po mojem je čas tu zato, da lahko preurejamo prostor (okolje) – iz nevarnega v varnega, iz pomanjkanja v obilje, iz pobijanja v sobivanje, iz zaporov v prostranost …
Lp, i
Irena2011-04-05 08:30:51