Reply To: Čas
Irena wrote:
Tretja dimenzija – časImam občutek, da “mi” čas teče hitreje kot kdajkoli. Po pogovorih vidim, da marsikomu prav tako…
Včeraj pa sem poslušala oddajo, ki mi je dala misliti: da se čas spreminja s hitrostjo – česa? Da je čas povezan s prostorom – kako? Dodali so, da ne teče čas za vse enako hitro in da na čas vpliva tudi gravitacija… A enote merjenja časa so za vse enake… kaj naj zdaj s tem?Pri tem vprašanju bi izpostavila, da ne namigujem na kakršenkoli stres – usklajevanje časa in obveznosti mi dobro uspeva, čudi me le, da je postal čas zame tako zahteven oz. usmerjen, da ni časa ne za preteklost ne prihodnost. Včasih pa je bilo časa “za vse”
Lp, Irena
Eno je občutek, da teče čas hitreje, drugo pa so manipulacije, pri katerih dejansko pride do razkoraka med doživljanjem objektivnega časa posameznika v primerjavi z večino. Oglejva si najprej slednje – hipotetično vzemiva, da sedeta dva človeka vsak v svoje letalo, vzletita, potem pa eden leti v smeri rotacije zemlje, drugi pa v smeri, ki ji je nasprotna. In ker sva rekla, da je primer hipotetičen, si predstavljaj, da to traja nekaj let. Popolnoma jasno je, da bo pri obeh prišlo do razkoraka med časom, ki sta ga prebila v letalu in koledarskim časom, ki je medtem potekal na zemlji. Eden bo precej časa prigoljufal, eden pa popušil. Ampak to nima veze s splonim občutkom, da teče čas hitreje. Ta občutek pa je povezan s tem, kar si izpostavila uvodoma – da je čas tretja dimenzija; torej dimenzija, ki se nanaša na pogojeni svet.
Pogojeni svet “sloni” na prostoru in času. Če mu ti dve postavki vzameš, izgubiš zavedanje pogojenega sveta. To se recimo zgodi v meditaciji, ko samo si, brez občutka časa in prostora.
Na subjektivno doživljanje časa vplivajo predvsem:
1. Vibracija polja realnosti, ki ga izkušaš. Bolj nizkovibracijsko je to polje, bolj imaš občutek, da se čas vleče. Primer – na zobarskem stolu ali v službi, ki je ne mara, se ti čas vleče k svina, če pa si recimo v prijetni družbi, pa vse skupaj strašno hitro mine.
2. Količina “objektov”, katere imamo v pogojeni realnosti v fokusu. Pod pojmom objekti je miljeno vse tisto, na čemur v objektni realnosti namenjamo pozornost – torej osebe, s katerimi komuniciramo (pri tem je seveda za občutek časa pomembno, ali z njimi komuniciramo na nizkovibracijski ali visokovibracijski ravni), obveznosti, ki jih imamo, informacije, ki se nam zdijo pomembne … Ker je tega vedno več, imamo občutek, da nam zmanjkuje časa za vse tisto, kar bi radi obdržali v fokusu.
3. Občutek ogroženosti, ki se nanaša na precej postavk. Ne le občutek, da dela ne boš mogel narediti dovolj dobro in v zahtevanem času, da obveznosti ne boš opravil pravočasno …, ampak tudi stvari, kot so vdor v osebni prostor. Verjetno poznaš cone prostora iz psihologije – v intimni prostor, ki se nahaja v krogu do cca max 50 cm okoli nas, hote spustimo le tiste, ki so nam simpatični, jih imamo radi …, tudi v osebni prostor, kise nahaja do max 1,5 m okoli nas hote ne spustimo ravno vsakega. V urbanih naseljih (dvigala, ulica …) pa se takšni nežeeleni “vdori” v na intimni in osebni prostor ves čas dogajajo in na to se spontano odzovemo tako, “da pospeimo” – in tako dobimo še en element, ki nam daje občutek, da časa ni.