tadej pretner wrote:
Na subjektivno doživljanje časa vplivajo predvsem:
1. Vibracija polja realnosti, ki ga izkušaš. Bolj nizkovibracijsko je to polje, bolj imaš občutek, da se čas vleče. Primer – na zobarskem stolu ali v službi, ki je ne mara, se ti čas vleče k svina, če pa si recimo v prijetni družbi, pa vse skupaj strašno hitro mine.
Neenkrat sem doživela tudi to, da ko sem bila v visoko VP – se je čas preprosto ustavil. Kot da ga ni – pogled na uro pa je kasneje potrdil, da je švignil v resnici kot blisk.
Komu drugemu pa to isto polje sploh ni predstavljalo istega kot meni – od dolgcajta se mu je vleklo in spalo (kar sugerira na podzavesten beg iz tega polja- kar znam prakticirati občasno tudi sama
).
tadej pretner wrote:
Na subjektivno doživljanje časa vplivajo predvsem:
2. Količina “objektov”, katere imamo v pogojeni realnosti v fokusu. Pod pojmom objekti je miljeno vse tisto, na čemur v objektni realnosti namenjamo pozornost – torej osebe, s katerimi komuniciramo (pri tem je seveda za občutek časa pomembno, ali z njimi komuniciramo na nizkovibracijski ali visokovibracijski ravni), obveznosti, ki jih imamo, informacije, ki se nam zdijo pomembne … Ker je tega vedno več, imamo občutek, da nam zmanjkuje časa za vse tisto, kar bi radi obdržali v fokusu.
Če sem na začetku temo začela z dejstvom, da mi čas hitreje teče kot prej, je to s to drugo točko pojasnjeno. Odkar sem na drugem delovnem mestu, temu le potrjujem – neizmerno se je povečala količina fokusiranega. Časa mi (na srečo) pravzaprav niti ne zmanjkuje – le vse, kar je nepomembno, je moralo odleteti “out”. Če sem si prej lahko privoščila “malo” nediscipline, zdaj temu ni več tako. Če le pomislim na svoje pisanje diplome
tadej pretner wrote:
Na subjektivno doživljanje časa vplivajo predvsem:
3. Občutek ogroženosti, ki se nanaša na precej postavk. Ne le občutek, da dela ne boš mogel narediti dovolj dobro in v zahtevanem času, da obveznosti ne boš opravil pravočasno …, ampak tudi stvari, kot so vdor v osebni prostor. Verjetno poznaš cone prostora iz psihologije – v intimni prostor, ki se nahaja v krogu do cca max 50 cm okoli nas, hote spustimo le tiste, ki so nam simpatični, jih imamo radi …, tudi v osebni prostor, kise nahaja do max 1,5 m okoli nas hote ne spustimo ravno vsakega. V urbanih naseljih (dvigala, ulica …) pa se takšni nežeeleni “vdori” v na intimni in osebni prostor ves čas dogajajo in na to se spontano odzovemo tako, “da pospeimo” – in tako dobimo še en element, ki nam daje občutek, da časa ni.
Menim, da ogroženost nasplošno povzroči “raztegnitev” časa. Pred neizbežnim trčenjem avtomobilov so se mi sekunde vlekle kot ure. Mučna vožnja z dvigalom, e – pa tudi stanje v vrsti pred blagajno… zdaj vem, zakaj imam odpor do tega in ne hodim v trgovine, kjer dela le ena blagajna… Eno večnost traja, da prideš na vrsto. Jezna sem pogosto na organizacijo njihovega dela – da bi pa intimni/ osebni prostor imel kaj pri tem, pa do sedaj nisem pomislila…
Cel kup različnih situacij mi roji po glavi – in ugotavljam povezanost prostora in časa na osebni, subjektivni ravni v neštetih primerih…
Irena
: