Reply To: Brezplačne delavnice za samopomoč
Shiva wrote:
Ne gre za podcenjevanje. Velikokrat ima kdo problem, ki bi ga z določenimi tehnikami enostavno in hitro odpravili. Vendar je tehniko potrebno tudi redno izvajati, to pa je že problem. Lažje je pojesti kakšen tablet, ali iti k zdravilcu, da se on matra namesto tebe. Samo znanje še ne pomeni nič, pa naj bo še tako praktično. Treba je tudi delati. Naprimer Nadi Shodana, je super tehnika za čiščenje nadijev. Vendar se rezultati pokažejo šele po mesecu in več redne prakse. Koliko ljudi je sposobnih toliko discipline?!
Moja izkušnja je podobna.
Tako sem bila na delavnicah Slavinskega, prakticirala na sebi in prenesla znanje “drugim – znanim in neznanim”. Prostovoljci smo bili na obeh straneh. Že to, da nekdo zaupa in pride, pomeni, da istočasno prinese (tebi) kot odnese (sebi). In smo vsi pridobili. Slavinski pač zna določene zadeve na hitro in enostavno razrešiti. Disciplina redne prakse nečesa pa v glavnem presega naš življenjski ustroj. Jaz si takole razlagam:
Šele ko je problem “ne več za zdržat” (oziroma je “zrel” 
) se marsikdo odloči “nekaj” napravit. In to je to. Reši deloma ali ves problem in se “vrne” v svoj svet nazaj, kjer je še kup drugih problemv, pa mu na misel ne pride, da bi si s to tehniko pomagal naprej. Zakaj? Menim, da skorajda nihče ni priravljen zapustiti “svojega terena”, če ga dovolj ne tišči, omejuje ali duši. Smo bitja navad in ustaljenega ritma v mislih, besedah in dejanjih. Sprememba – pa če je še tako pozitivna – nas vrže iz tirnice, mi pa lovimo koliko se le da, ustaljen način bivanja. Spremembam dopustimo, da se pač ne dogajajo v skokih, ampak v polževem tempu. Da nimamo občutka izgube varnosti in identitete. 
) se marsikdo odloči “nekaj” napravit. In to je to. Reši deloma ali ves problem in se “vrne” v svoj svet nazaj, kjer je še kup drugih problemv, pa mu na misel ne pride, da bi si s to tehniko pomagal naprej. Zakaj? Menim, da skorajda nihče ni priravljen zapustiti “svojega terena”, če ga dovolj ne tišči, omejuje ali duši. Smo bitja navad in ustaljenega ritma v mislih, besedah in dejanjih. Sprememba – pa če je še tako pozitivna – nas vrže iz tirnice, mi pa lovimo koliko se le da, ustaljen način bivanja. Spremembam dopustimo, da se pač ne dogajajo v skokih, ampak v polževem tempu. Da nimamo občutka izgube varnosti in identitete. Zato ima (po mojem) glas prav 
– če komurkoli s svojim prenosom znanja “pomagamo” (meni je boljši izraz – ga podpremo), ni o.k., da pričakujemo od njega karkoli. Dela tisto in tako, kar je lastno njemu samemu. Lahko pride in gre – kot ga je volja.
– če komurkoli s svojim prenosom znanja “pomagamo” (meni je boljši izraz – ga podpremo), ni o.k., da pričakujemo od njega karkoli. Dela tisto in tako, kar je lastno njemu samemu. Lahko pride in gre – kot ga je volja. Strinjam pa se tudi z Avatarjem – skupinska srečanja, izmenjava itd. služi bolj kot karkoli k temu, da v nas vzdržuje pripravljenost in voljnost za spremembe. V smislu starega pregovora: “povej mi s kom se družiš, …”.
– skupinska srečanja, izmenjava itd. služi bolj kot karkoli k temu, da v nas vzdržuje pripravljenost in voljnost za spremembe. V smislu starega pregovora: “povej mi s kom se družiš, …”.A ko bi se človek zamislil, kako to organizirat, se vse neha. Vsakdanji tempo vsakogar izmed nas, različnost naših prepričanj, smeri in poti, krajevne razdalje… “samo zato”, da bi krepili in vzdrževali našo lastno odprtost in skupno povezanost… ah, roko na srce – le kdo bi kaj takega umestil v svoj life?
Irena