Pri vsakemu od zgoraj naštetih učiteljev je zadaj drugačna zgodba. Zato ne gre vse metati v isti koš. Oshota je takratna aktualna oblast v Ameriki, kjer je imel komuno pod raznimi pretvezami spravila v zapor in so ga tam počasi zastrupljali s hrano…tako je vsaj rekel. Oblast naj bi se ustrašila množičnega gibanja, ki ga je takrat poosebljal Osho s svojim načinom življenja, svobodnimi pogledi, število njegovih privržencev je v Ameriki skokovito naraščalo in je predstavljal grožnjo…na tak način so se ga znebili. Glede avtov in seksa pa nisem kompetenten, da dajem kakšne ocene in razlagam o primernosti/neprimernosti. Bolj se mi zdi važno sporočilo, ki ga je prinesel. Kdor se je videl notri se pač je. Še ena zanimiva zgodbica glede njega: imel je veliko privržencev, ki so mu zvesto sledili in bili z njim dolga leta…en dan je Osho poklical nekaj učencev in začel pred njimi kaditi travo ali hašiš, ne vem točno zdele kaj…no in rekel jim je, jaz vas takole “nategujem” že nekaj časa, “skadim” enega pa sem v nirvani, vi pa meni verjamete, da sem razsvetljen…in nekaj od teh jih je šlo stran…kasneje je rekel, da se je nekaj ljudi takole elegantno rešil…ki so bili “pravi” učenci…zanimivo…Kdo pa je na koncu ta, ki daje ocene o ustreznosti tega ali ne? Ko so Oshota vprašali o temu zakaj imajo nekateri “razsvetljeni” ljudje raka je rekel nekako takole; to je bilo njihovo zadnje življenje na zemlji in kemija, živčni sistem se je pri teh ljudeh spremenil do te mere, da telo tega enostavno ni zdržalo in je reagiralo kakor pač je. Zato so zgodbice o prevzemanju karme drugih odveč…
Nisgaradatta, ki je umrl za rakom…imel je družino, 3 otroke, trgovino, ki jo je ustvaril iz nič, v drugi polovici življenja je nekako prišel do učitelja in se razsvetlil, opravljal je vse naloge očeta odgovorno. Imel je obdobje, ko je šel peš proti Himalaji in je zapustil vse, vendar se je kasneje vrnil nazaj…četudi s pomankljivo izobrazbo je bil izvir in inspiracija mnogih ljudi.Težko je tukaj reči, da ni imel zadovoljenih nekih čustvenih ali drugačnih potreb.
Ramana Maharshi je dosegel razsvetljenje s 15,16 leti. Njegov fokus se je v tistem dnevu tako spremenil, da enostavno ni čutil več potrebe po igranju s prijatelji, učenjem, šolo…rekel je, da je šel naslednje dni v bližnji tempelj in kipi in razna božanstva, preko katerih je šel prej mimo in ga niso zanimali, sedaj jih je gledal ure in ure v stanju globoke zamaknjenosti, solze so tekle neprestano, bil je v ekstazi…in nato se je vrnil domov, domači so opazili spremembo…in odločil se je, da zapusti vse in da gre proti Arunachali…odvrgel je vse kar je imel, se obril, šel je v bližnji temelj, v klet, kjer je bila tema, brez svetlobe, zaprl oči in meditiral nekaj let…brez zavedanja o telesu, otroci so ga kamenjali, kmalu so ga opazili nekateri ljudje in so mu dali hrane…preživel je nekaj let v stanju popolne tišine, brez besed…od tega sedenja in pikov raznih žuželk in njegovega nezavedanja le tega so nastala poškodbe na telesu, ki je kasneje prerasla v karcinom. Učenci so naredili vse, da bi mu pomagali, vendar sam ni imel nobene potrebe in je samo rekel na koncu: le kam naj grem, jaz sem zmeraj tukaj…
Vprašanje pravičnosti/nepravičnosti, miru in vojne, vprašanja krivičnega kastnega sistema so bili njemu velikokrat postavljena in nekaj njegovih odgovorov: kaste se gledajo na telesni ravni, ne na ravni sebstva. Sebstvo je blaženost. Da bi spoznali blaženost, moramo spoznati sebstvo. Ni potrebe, da skrbimo o kastah. Nek obiskovalec ga je vprašal: Vi ste mahatma (velika duša). Vi ne morete sprejeti kast. Kako lahko ti ljudje tukaj v ašramu vsiljujejo kaste? Odgovor: Ali sem jaz tebi rekel, da sem mahatma. Ti sam to govoriš. Nisem se jaz pritoževal glede tega. Zakaj uporabljaš vsa ta imena. Oni naj skrbijo zase. Ni jim potrebna tvoja pomoč. Na njegovo nadaljno pripombo, da ne odobrava kast je rekel: Mahatma ti je rekel, da iščeš in najdeš sebstvo. Ti nočeš tega narediti, ampak iščeš njegov blagoslov. Sebstvo je v vseh isto. Ni razlike v duhu. Vse razlike so zunanje in površne. Ti najdi edinstvo in bodi srečen. Zakaj se toliko trudiš, da narediš zunanje spremembe. Pojdi spat in poglej, če v spanju obstajajo razlike. Tam boš izbrisal sledi razlik brez napora…smeh….
Naša telesa se ves čas borijo za preživetje in ustvarjajo realnost v kateri smo…naš živčni sistem ustvarja predstavo o svetu, potrebah. Telo je faktor preko katerega ne moremo. Tu se pri večini vse konča in začne. Človek s tem telesom je v bistvu “kultivirana žival”, ki se bori za svoj prostor. Nekdo gre za po kruh v tujino, da bo priskrbel boljše življenje sebi in družini…isto naredi žival, ko išče nov teritorij. Vsaka pretirana kultivacija teh primarnih impulzov je nenaravna in na daljši rok lahko pogubna. Kako bi bilo, če bi imeli drugačno telo. Obstajajo zgodbe, ki so za marsikoga popolnoma izmišljene, govorijo o obstoju t.i. M-Civilizacije pred mnogo miljoni let…prebivalci te galaksije naj bi imeli androidna telesa z elektronskimi možgani, ki zeli hitro sprejemajo in oddajajo signale. Androidno telo naj ne bi zahtevalo nobene življenjske energije, ker elektronsko telo ni živo, ampak je samo nosilec zavesti. Naj ne bi čutili bolečin, ker niso imeli sprejemnikov za bolečino. Člevek se v tem telesu z njim zelo identificira, z androdnim telesom pa temu ni tako. Androidna telesa naj bi bila oblikovana po željah uporabnika, kakor so hoteli, lahko so jih celo menjali. Doba takih teles naj bi bila od 10.000 let do veliko več…relativna nesmrtnost, nepogojenost od hrane, obleke, prebivališča naj bi usmerila njihov fokus v povsem druge stvari… same okoliščine zadevo lahko zelo spremenijo. To, kar imamo v tem trenutku je vse kar je potrebno. Kako pa vsak upravlja in vozi s tem pa je spet drugo vprašanje.
grega2012-05-06 22:28:15
grega