Reply To: Bajeslovna bitja: resnica ali mit?
Robert Zupančič wrote: Odpiram temo o bajeslovnih bitjih. Če je že kje odprta, jo lahko administrator zapre in moj post premakne tja, ker je jaz nisem našel…
Torej: ali so bajeslovna (mitološka) bitja, kot npr. vile, škrati, deve itd., RESNICA ali MIT? To, da so se v preteklosti pojavljale zgodbe o škratih, vilah, devah itd. ni nič nenavadnega, da pa se to z nezmanjšano intenzivnostjo “fura” še tudi danes, mi je nerazumljivo, zato želim priti stvari do dna. Predlagam, da zberemo vse razpoložljive vire in znanje ter pridemo stvari do dna enkrat za vselej.
Izhajam iz osnovne predpostavke, da gre za MITOLOŠKA bitja, NE resnična! Zgodovina je pač polna mitologije, ki se je v zgodbah ohranila vse do danes, vendar gredo mnogi tako daleč, da danes, v 21. stoletju “pri polni zavesti” VERJAMEJO v takšna mitološka bitja. Seveda jih v skladu z etoteričnimi spoznanji poskušajo preseliti v drugo dimenzijo, iz materialne največkrat v astralno, kjer, da je “vse mogoče”. OK, četudi so takšna bitja v astralni dimenziji, je ta polna “fikcij”, FANTAZIJE in celo SANJ živih bitij.
ROBERT ZUPANČIČ
Robert, najprej eno vprašanje zate. Na forumu si daleč najboljši poznavalec Biblije. Velikokrat kaj citiraš, imaš jo torej za zanesljiv vir. Po drugi strani imaš rad znanstvene dokaze. Dejstvo je, da je moč marsikatero biblično trditev znanstveno z lahkoto ovreči – recimo da je svet nastal v sedmih dneh in da je star le štiri tisoč let.
Dejstvo je, da poleg materialnega sveta obstajajo tudi drugi, finosnovni. Ezoterična literatura govori o različnih dimenzijah. Verjetno se strinjaš, da so tudi te dimenzije “poseljene” z različnimi bitji – konec koncev v neki drugi temi razpravljamo o entitetah, Biblija govori o angelih …
Že v osnovi se mi zdi čudno, da angeli ja, škrati, vile in podobni pa ne.
Dejstvo je tudi, da so nekateri bolj nagnjeni k dojemanju bitij iz teh dimenzij, nekateri manj. Načeloma zaradi razvoja racionalnega uma danes finosnovne dimenzije dojemamo slabše in težje kot v daljni preteklosti ali morda aktualni domorodci v kakšni zabačeni džungli. Ker imamo torej te zaznave v povprečju slabše, si recimo radiestezisti pri raziskavah energijskih svetov pomagajo z nihalom. Tu pa že najdemo paralele med mitologijo in tistim, kar odkrijejo.
– Radiestezijsko so recimo odkrili, da se v naseljeni hiši pojavi specifičen enegijski valj, kakršnega v praznih hišah ni. Če mene vprašaš, so paralela s tem hišni dugovi, ki so jih poznali naši predniki (recimo da so to Slovani), pa tudi Skandinavci, Nemci … Zaznali so torej, da “nekaj” obstaja, potem pa so takšna energijska bitja poosebljali. Veš, da deluje percepcija na zanimiv način in če enkrat vrjameš, da so recimo bogvi videti kot človek ali žival, bo tvoj um tudi takšna enegijska bitja interpretiral kot človeka ali žival. V številnih kulturah so dojemali hišne duhove v podobi ljudi manjše rasti včasih pa tudi kot živali (recimo “kačji duh”, ki so ga poznali Rusi in naj bi v hišah skrbel za razsvetljavo
).
Podobno je z vilami, škrati ipd. Mitologija jih recimo pooseblja in recimo pravi, da takšna bitja skrbijo za rastlinski svet. Moderna ezoterika pa jih tudi priznava in skuša celo pojasniti njihovo vlogo. Pri človeku recimo astralni svet na nek način “krmili” naš razvoj. Rastline astralneg telesa nimajo, ampak le eterično. Zato vlogo tega krmiljenja, ki se pri rastlinah bolj odraža v dinamiki rasti in lastnostih, prevzamejo takšna bitja, ki so v osnovi nekakšne astralne energije, mitologija pa jih je pač “okrasila” z ustrezno podobo. In ko enkrat v takšne stvari začneš verjeti, jih um lahko v takšni formi tudi pecipira.
Ozzie wrote:
Tisti ki pravi da verjame v boga je navaden lažnjivec. V boga se ne da verjeti ker verjameš lahko v nekaj kar lahko dojameš boga pa nihče ne more dojeti. Lahko verjame v neke lastne verzije boga ki pa niso drugega kot odmiki od pravega boga čeprav se istočasno od njega ne da odmakniti. Poleg tega človek lahko verjame v nekaj kar se je naučil v življenju. Naj bo to text, melodija, prizor, vonj,…ali ustno izročilo ljudi ki pričajo o bogu. Torej lahko nekdo verjame v privzgojenega in naučenega boga ki je pa spet le izkušnja nekoga drugega in spet ni bog. Amen.
Ozzie, po mojem je pa ravno obratno. Tisto, kar dojameš, potem veš. Če pa nekaj ne veš, pa lahko o tem le verjameš. Zanimivo, da o tem razpravljaš ti, ki se zanimaš za kup stvari, ki jih ne moreš percipirati sam ampak “moraš” o njih verjeti na osnovi tistega, kar ti naložijo takšni ali drugačni kanalizatorji.