Reply To: Avtentičnost biblijskih zgodb
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › Avtentičnost biblijskih zgodb › Reply To: Avtentičnost biblijskih zgodb
Robert Zupančičtadej pretner wrote: Evo, takoj ti lahko navržem kakšno zoprno vprašanje:
– Če sta bila Adam in Eva prva človeka in sta imela dva sinova, od katerih je eden ubil drugega, kako se je potem človeštvo sploh razđirilo po celi plavi kugli?
– Če sta imela Adam in Eva več otrok, se je lahko razširilo le tako, da so se ženili med sabo. Je torej eno od sporočil svetega pisma to, da je ql, če se ženijo najožji sorodniki?
– Adam in Eva, ki predstavljata v bibliji začetek človeštva, sta bila bela.. Kako je iz njiju po svetu ratalo toliko različnih ras, recimo črnci, rumenokožci …?
– itd
Evo odgovorov na tvoja vprašanja:
1. Človeštvo se je po celi zemeljski obli razširilo tako, da sta imela Adam in Eva pač VEČ otrok, ne samo Abela in Kajna. Ta dva sta bila prvorojenca. Poleg tega v Bibliji nikjer ne piše, da TUDI Abel ŽE NI IMEL OTROK, ko ga je ubil Kajn…
2. Po nekaterih razlagah je bilo čisto ql, da so se V ZAČETKU množili med seboj najožji sorodniki, ker naj genetski kod še ne bi bil tako popačen, kot je danes, ko to predstavlja resne težave. Tudi življenjska doba je bila takrat bistveno višja kot danes, kar, kot vem, priznavaš celo ti. Zakaj bi bilo potem kaj drugače s samo genetiko, ki je takrat pač dopuščala takšne oblike množenja? Sklepati je, da je bila v tistem času človeške zgodovine človeška rasa še tako zdrava, da je bila možnost dednih okvar, ki bi izhajale iz medsebojnega množenja v isti rodbinski liniji, zelo majhna. Po nekako 2500 letih človeške zgodovine, ko se je človekovo telesno
stanje zelo poslabšalo, pa je bog dal Izraelcem zakon, ki je
prepovedoval krvoskrunstvo. Torej Biblija NE pravi, da je ql imeti otroke znotraj sorodstvene linije.
3. Posamezne rase so le odraz vseh možnih variacij človeške družine. Že genetika in zgodovina učita, da so skozi evolucijo nastajale rase, ki so bile prilagojene določenemu okolju, v katerem so prebivale. Predvidevati gre, da so se ljudje (potomci Adama in Eve ali pa prvega para, ki so ga na zemljo prinesli vesoljci v epruveti, če je komu takšna razlaga bližje) razseljevali po celi zemeljski obli, kar je bil tudi božji namen (“…NAPOLNITA ZEMLJO…”, Gen. 1:28), pri tem pa SČASOMA, skozi GENERACIJE ustvarili ustrezne diverzitete barve kože in drugih karakteristik. Če na primer pogledaš Skandinavske prebivalce opaziš, da so vsi “beli kot jogurt”, ker prosojnost kože ni problematična zaradi manjše intenzivnosti sonca (moderni UV je drugo vprašanje, takrat še verjetno ni bilo ozonskih lukenj in podobnega “sranja”), bolj ko greš proti Ekvatorju, pa so ljudje čedalje temenjši, dokler ne prideš do črncev v “črni Afkriki”…
”Danes vsi ljudje pripadajo samo eni človeški vrsti, Homo sapiens, in izhajajo iz skupnega debla… Biološke razlike med človeškimi bitji so nastale zaradi razlik v dedni zasnovi in vplivu okolja na genetske potenciale. V večini primerov so te razlike posledica medsebojnega vpliva teh dveh dejavnikov. . . . Razlike med posamezniki znotraj rase ali znotraj ljudstva so često večje kot pa običajne razlike med rasami in ljudstvi.“ (Mednarodna skupina znanstvenikov, ki jo je zbral UNESCO; citiral Ashley Montagu v Statement on Race, New York 1972, tretja izd., str. 149, 150)
”Rasa je le eden od delno izoliranih genskih skupin, na katere se je človeški rod razdelil med svojimi zemljepisnimi premiki in po njih. Na vsaki kontinentalni enoti se je, površno rečeno, razvila po ena rasa… Človek se je po genetski plati resnično razšel v tej zgodovinski fazi in to razhajanje lahko merimo in proučujemo v današnjih ostankih starih zemljepisnih ras. In razlika je, kot smo pričakovali, v korelaciji s stopnjo izolacije. Ko so se po kontinentih začele oblikovati rase, pri čemer je po vsej zemlji prišlo do selektivne razmestitve po izoliranih genskih skupinah, so se osnovale gensko-frekvenčne razlike, kakršne poznamo danes. Srečujemo se s paradoksom, ko je vsa človeška skupina navzven drugačna, pod to različnostjo pa se skriva fundamentalna podobnost.“ (H. L. Carson, Heredity and Human Life, New York 1963, str. 151, 154, 162 in 163)
ROBERT ZUPANČIČ
Robert Zupančič2013-08-04 08:24:20