Reply To: Ali misliš, da si šef svojega življenja?

[ozelot]

Včasih se mi zdi da je spoznanje da si sam kreator svoje realnosti naravnost strašljivo. Sam pri sebi opažam da sem precej strog do samega sebe in si le težko odpuščam “napake” ki jih “kreiram” ali bolje situacije ki jih izbiram. Precej lažje se je prepuščat nekemu “notranjemu vodstvu” kakor zavestno ustvarjat. Koneckoncev ima zavestno ustvarjanje tudi neželene posledice zaradi polarnosti dočim notranje vodstvo ali prepuščanje bogu ni polarno. Razni eterični vodniki tudi pravijo da ti zveseljem kažejo pot če pa hočeš sam pa te pustijo na miru. Ampak ko boš šel sam bo pot težja. Torej ko se soočiš s spoznanjem da si sam kreator svoje realnosti ti takoj skočijo na plan vsesort neumnosti ki jih silijo ven ego, razne neuresničene želje ki so zopet pogojene z egom, razni kolektivni balast ki pravzaprav nima veze s tabo…npr hočeš imeti nekaj kar si v resnici ne želiš niti ne potrebuješ pa vendar bi tisto imel čeprav ne veš vzroka in si morda prebral v reviji Hopla..

Torej. Kaj je bolje, biti sam svoj šef, edini kreator svoje realnosti, zavestni ustvarjalec ki kljub svoji duhovni nezrelosti poskuša živeti po načelih uma in na koncu vidiš da v bistvu ne moreš prav nič pasti v depresijo in končati na štriku ali je bolje se prepustiti božjemu vodstvu, ceniti, biti ponižen – nezahteven, upoštevat le svoje srce in nikogar drugega? Jaz bi vsekakor izbral drugo varjanto čeprav močno veerjamem da sem kreator svoje realnosti in verjamem v zakon privlačnosti in zrcalno sliko mikro in makrokozmosa. Vseeno pa se v zavestnem ustvarjanju ne počutim dobro in vse kar skreiram je nepopolno, zanič, plehko dočim kar mi pade iz neba je vedno nekaj presenetljivo lepega. Baje če sam ustvarjaš iz uma imaš tako slabe ideje da je življenje čisto nezanimivo, če pa se prepustiš vodstvu pa skozi hvaležnost vedno znova doživljaš lepote kreacije na nepredstavljive načine.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem