Ali samo površno berem ali pa se mi res kaže nekaj kar pomembnega v vseh teh razpravah?
Naš (resničen) odnos do “naših” otrok…
Naš (resničen) odnos do naše lastne vloge starša…
Razprave pri tem tečejo v neko obesedenje zakoličenih vlog, kot jih poznamo pri odnosu mož/žena: posedovanje, zaščita, ljubosumje, komandiranje, zvestoba do groba in kar je še iz repertoarja pravic in dolžnosti v neki aktualni vlogi. Pa da nam zdaj to vlogo kar država vzame?
Maske, dragi moji, tule kar fajn padajo, medtem, ko smo tako skrbni in dobri, pa ljubeči starši… se vam ne zdi?
Irena
Irena