Odgovori na: Kam naj se dam medtem ko duhovno rastem?
Naslov te teme mi zveni kot:
Kam se naj dam, medtem ko se nekam dajem?
Mogoče pa bi sebe morala dajati kam drugam kot da se daješ le v to, kar imenuješ “duhovna rast”.. Vsekakor ti duhovna rast ne sme biti izgovor, da se umikaš od življenja ali da še bolj izgubiš interes za Zemeljsko življenje, če je to mogoče že izvorno bil problem.. In če začneš vlagati energijo v to, da boš bolj prisotna v vsakdanjem življenju, boš kot duša mnogo bolj integrirana v telesu in samouresničena, kot če boš le še bolj brala duhovne knjige in bo tvoj um mislil, da duhovno rasteš, ker ko se um ukvarja z duhovnimi koncepti, se počuti bolj duhoven.. v zunanjem življenju pa boš hkrati bolj in bolj neizpolnjena in umaknjena od vsega.
Vsekakor je iz tvojega prvega posta razvidno, kot da še nisi imela časa zase, da bi sploh ugotovila kdo si, da bi se imela čas ali motivacijo raziskati, samo sebe, kaj so tvoja hotenja, kaj je tvoj notranji poriv, čustva, ki jih nosiš in strasti, ki jih ne najdeš.. kot da jih nikdar nisi upala globlje raziskati, vsaj ne na način sama zase, kot proces samodkrivanja.. Zdaj si odživela ta scenarij starševstva, ki je seveda bil koristen, vseeno pa ni to pot samoodkrivanja, vsaj ne na način, da bi se lahko ukvarjala res sama s sabo, saj si se pol življenja le ukvarjala z drugimi in je tvoja pozornost bila ves čas izven tebe, misli la v planih kaj moram poskerbeti, da bo ta in ta vse imel, kdaj je naslednji trening, kaj še moram kupiti za jutri… . Sedaj ko bi pa morala se začeti ukvarjati le sama z sabo, pa ne najdeš motivacije ali smisla za to.. ja iti na pot samodkrivanja in samorealizacije je res malo težje, kot živeti drugotno življenje, samo vseeno ne odnehati.. Zaznavam da se “ne počutiš dovolj vredna” za to.. Da je življenja lahko samo po sebi namenjeno le za to da se sama z sabo ukvarjaš in se odkrivaš in da nič druga ni več od tega. Kot da čutiš kvaliteto življenja (vrednost) le skozi interakcijo z drugimi in preko interakcije z nekom..
Ko boš enkrat vstopila v budno lucidno stanje v telesu, boš ugotovila, da je celotno vesolje le tvoja projekcija in da obstajaš le sama zaradi sebe in da si stvarnica celotne realnosti, tako da ne obstaja nikjer nihče, h komu bi lahko pobegnila pred sabo.. Vse te iluzije bega pred sabo k nekomu (ali k nečemu) se lahko greš le v stanju ločenosti od sebe in v stanju, ko se še ne ceniš dovolj in iščeš objeke “izven sebe” preko katerih bi lahko začutila smisel, lastna čustva itd, ki jih v sami v sebi še ne znaš ali se ti jih ne ljubi v sami sebi raziskovati, zaradi same sebe in dostopati do njih na njihovem izvornem mestu in jih aktivirati ..
Vse to kar si kadarkoli kjerkoli začutila preko drugih ljudi, vsa ta čustva, občutki so v tebi.. in da dostopaš do njih ne rabiš drugih ljudi.. Če si len pa je lažje preko drugih, preko odnosv itd. Ampak ko je čas za naslednji korak, ti življenje tudi pomaga na način, da ti umakne ljudi iz tvoje okolice, preko katerih si poprej doživljala ta čustva, ker ti želi pomagati, da se naučiš dotopati v tiste dele tebe, kjer imaš vsa ta čustva shranjena in ne znaš v sebi do njih dostopati.. ko najdeš dostop do njih, potem ne rabiš drugih, da bi jih lahko čutila.. Ter navdih do življenja moraš najti sama zase iz sebe, ne zaradi drugih, ne da ga iščeš v družbi in preko drugih..
Dobri odnosi (z ljudmi) nastanejo nato le le kot stranski produkt tvojega lastnega globokega stika same z sabo.. Če ti stik z sabo ne uspe, pa odnosi potem nastanejo breme, balast in bolj in bolj prazni in mrtvi, kot so mrtva tudi tvoja lastna čustva do same sebe.. Podobno kot doživljaš zdaj službo, ki ni živa, ki te izčrpuje, prazni itd..
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”