MEDITACIJA – AKTIVNA HOJA Glavni razlog pojava fizičnih simptomov neskladnosti/neravnovesja (beri – bolezen) je v tem, da človek ne sliši/ne posluša/ne dojema informacije/opozorila, ki telo pošilja. Danes na sprehodu s psom sem o tem malo razmišljala in sem dobila idejo prispodobe. Kadar se rodimo = pilot v letalu, smo vsi manj/več opremljeni s kontrolnim pultom polnega lučk in kazalcev in vsega svašta indikatorjev, ki služijo temu, da javijo napako ali kažejo preprosto status s zelenim (skladnost) in rdečim (preseganje/pomanjkanje) trakcem na kazalniku. S časoma ene lučke ignoriramo, ene kazalce ne vidimo, ene signale ne slišimo, …. Pilotiramo letalo/telo na slepo samo s tem, ki z okna vidimo (ta je pa dobra ha-ha-ha). Posledično nam počasi odpovejo (primer) maziva , potem motorček obvladovanja kril zariba, zgorijo žice, ……. potem pa …..na koncu letalo pač pade dol in prah si in v prah se obrneš, amen. Tako, da prvi korak v današnjem času, s namenom zdravljenja, je priti nazaj v telo. Poslušat. To pa ni tako simple zaradi tega, da pozornost je ali v preteklosti (saj smo uspešno že v preleteli na tisoče kilometrov) ali v prihodnosti (samo še ta let in potem). Komunikacija s telesom pa poteka zdaj in tukaj. Priznam, da sama sem klasičen primer take zgodbe, tako, da podelim mojo izkušnjo in se boste sami odločili. Imam psa, hodim na sprehode, v vsakem vremenu, v vsakem stanju ….. en dan sem na robu živčnega zloma, svet je en k, ga gleda, odnosi so en k, ga gleda, občutek samovrednote je en k, ga gleda, …pač en k ga gleda situacija. Mučim se in zato ker pač se moram premikat, pomislim na klasiko prizemljitve ….. usmerim pozornost v stopala. Kot da bi skozi stopala videla svet, vsak gib prstov, vsak občutek pritiska in gibanja. Cela moja bit se je preselila v stopala. Po nekem času sem začutila občutek olajšanja in sem opazila, da mi ne bluzijo misli v histeričnem tornadu. Na sledečih sprehodih sem se igrala in prišla do sledeče meditacije. Ustavim se, sprostim ramena, roke, dlani, prste (nič nimam v rokah), zravnam se tako, da mi je prijetno, spustim brado rahlo dol, tako, da gledam izpod obrvi, sprostim čeljust, pogledam naprej in pričnem premikat stopala v tempu, ki mi je prijeten, tako da ne nastaja napetost v telesu. Ramena in roke so sproščene in se same začnejo premikat. Torej mehanika telesa sama sproži gibanje rok. Glava sproščeno se cinga. V telesu je občutek nenapora in fizične sproščenosti. Telo se samo premika, se samo nagiba ali spreminja dinamiko gibanja rok (kadar gre v hrib je drugačna dinamika od kadar gre dol iz hriba). Sproščeno gledam okrok in opazujem moje telo ko se sprehaja. Jaz samo sledim prijetnemu občutku. Recimo, če začutim napetost v hrbtu pač se zravnam, da se počutim sproščeno naprej. Dihanje je prijetno in sproščeno, tu in tam pride spontano malo bolj dinamičen/globok vdih in izdih. Telo se premika na podlagi informaciji, ki prihajajo iz stopal (motorika, stabilizatorji, nezavestni mehanizmi) in oči (prostor in čas). Navodilo v par točkah: 1/ motivacija gibanja je sproščenost, nenapornost – opazujemo telo in se prepustimo gibanju s tu in tam korekcijo napetosti. Torej pozornost je na telesu, ki se premika. 2/ Vsakič kadar delamo to meditacijo, jo delamo po točki 1/ kot da ne bi nikoli prej, vsakič na novo. S tem preprečimo iskanje preteklih izkušenj ali kreiranje pričakovanj. Ostanemo zdaj in tukaj. Posledično se prične jačati naša povezava s kontrolnim pultom. OPOMBA: različni ljudje imajo različno dinamiko, tako, da hitrost hoje je različna in zato svetuji samostojno hojo brez družbe. Da nam ni treba se prilagajat drugim, s tem bi izgubili točko 1/. snowcat
Da navežem na zgoraj opisano metacijo….. grem na sprehod s psom in teren je zahteven. Gre kar strmo v klanec in če spoštujem svoja lastna navodila za izvedbo te meditacije ,,moram,, upoštevati občutke v telesu, ki so dobro počutje. Torej ne morem siliti gibe ali prehitevat. Pač da sem sproščena. Telo je full upočasnilo v smislu, da je izvajalo full kratke korake, minimalna sprememba težišča, lih tok, da se premika naprej in gor po klancu. Jasno, da pomislim, ,,uh, to bom na tem klancu ,,visela,, par ur, preden pridemo gor,, in se prepustim tej misli in temu počasnemu tempu. Pride ideja – indijanci, nomadi, lovci, …. In poštekam, da takrat niso imeli bolnice in a kirurge itd, …kadar so delali stvari so delali s ciljem dobrega počutja (telo ni preobremenjeno) in zdravja. Zaloge niso nikoli zmanjkale do zadnjega momenta – pač ni so imeli 7/24 trgovine. Slabo počutje so obravnavali čim prej – pač niso imeli 7/24 lekarne. Domnevam, da niso imeli tega stresa zaradi poteka časa. Čas sam je tekel veliko bolj počasi. Današnji čas je ves o času. Vse diktira ura. Premikamo se od tega časa do tega časa, budilka, služba prihod, pauza, delo, odhod, trgovine, kakšna vadba prihod, vaje, odhod, poročila, spanje, budilka, …..naš fokus je na teku do naslednje ,,postaje,, in sploh ne vemo, da se premikamo v telesu. To telo pa ima svoje potrebe in oddaja signale.
Kadar sem bila na srednji šoli so me lovili trenerji teka na dolgih progah . Pač da imam konstrukcijo za tak šport. Takrat moj edini argument, da tega ne počnem je bil ,,kaj bom jaz delala ves ta čas, saj je dolgočasno,, Ideja, da tečem pol ure mi je bila totalno čudna in brez veze….. prejšnji teden se pogovarjam s enim, ki teče maraton. Rečem isto ,, ma kaj ti delaš, kadar treniraš, saj to je minimum ura cca , ne ? ,, Ja, da pač pade v svoj svet in da čas kar leti. In v tem trenutku sem poštekala, da jaz dejansko hodim na sprehod s psom po 1 uro in nimam prav nobenih težav s tem. Kaj je torej fora ? Usmerjenost na rezultate. Pot mora imeti pomen in nekaj oprijemljivega. Drugače je brez veze. To je način razmišljanja, to je struktura, ki je privzgojena in precizno vzdrževana, zaželena v današnjem času.
Evo, rečem jaz, nadgradnja. ,,Prepuščanje,, se telesu in prostemu toku časa. Lahkotnost. Zavedanje se in užitek v ,,dol mi visi,,. Sama sebi terapevt.
snowcat
snowcat :)