Odgovori na: Razsvetljenje
V kontekstu obstoja matrixa je pojem svobodne volje sila zmuzljiv. Vsak človek ima vnaprej znano linijo usode (fraktalna linija iz teorije kaosa), ki torej a nek način naše zakoreninjeno prepričanje vzrok-posledica obrne na glavo, saj torej linija iz prihodnosti vpliva na to, kar se nam dogaja danes. Ampak zdaj imamo tu en paradoks: – Linija usode se udejanja le takrat, kadar imamo fokus pretežno na materialnem. Takrat potrjujemo vnaprej zamišljeni matrix. – Iz matrixa gremo lahko, če usmerjamo pozornost vnaprej v energijski svet. Takrat linijo usode sesujemo. In v čem je zdaj paradoks? Hja, vv tem, da je že vnaprej določeno, ali si sposoben pogostokrat usmerjati fokus v energijski svet ali ne; to je ovisno od starosti/izkušenj duše. In če ta potencial imaš, ga lahko še vedno izkoristiš v takšni meri, da linijo usode sesuješ, nujno pa seveda ni.
Hja, dober paradoks, ni kaj 
Tudi paradoks je recimo lahko nekaj kamor te vleče ali ne.. In tudi to določa “lastnost”, stopnja ali narava duše. Recimo dualnost lahko presežeš s pomočjo paradoksov, ker vsak dualni par manifestirane realnosti, ko ga vodiš do konca ali do njegove mejne izkušnje, te ta na koncu pripelje do njegovega lastnega paradoksa! In ko vstopaš v ta paradoks, ti neznosnost paradoksa povzroča, da slej ko prej presežeš poprejšnjo dualno omejenost tega področja.
Recimo ko omenjaš usodo in kako se jo preseže, se lahko vprašamo tudi, da nekdo ki ne bo presegel svoje usode, ker še pač ni na taki ravni delovanja, je dobesedno njegova usoda, da bo moral iti po tej fiksni poti usode, ki je zapisana tako ali drugače.. Tisi drugi, ki pa je že na taki poti, da zmore te fiksne poti usode preseči, bi lahko rekli tudi da mu je usojeno to preseči, saj ima pač ta potencial.. Tako da pojem usode, ni nuno da se koča sploh, saj je višje in bolj nedefinirano je tvoje delovanje bolj si izven fiksnosti in pogojenosti in za moje pojme je stanje popolne nepogojenosti edina usoda duše, ki jo bo na kocu dosegel vsak. Kar pa je tudi paradoks, saj konca ni, saj vse poteka v ciklih, saj vse kar nekdo zaključuje, nekdo drug zopet komaj začenja in tako vse izkušnje vedno ostajajo hkrati, zato pa tudi vsako stanje, ki ga sam presežeš, nato zasede nekdo (za tabo), ki tega še ni presegel.
Zgoraj začenjaš pisanje tudi s pojmom svobodna volja, ki je sama po sebi paradoks. Recimo veliko ljudi je, ki zelo zagovarja “svobodo” in tem ljudem ideja svobodne volje predstavlja čimvečjo možno izbiro in nato svobodno odločanje med vsemi temi izbirami. Torej danes lahko izbiraš za kosilo vse kar se zmisliš, včasih je bilo možno jesti le kar si imel čez zimo v shrambi.. In ljudje mislijo da so danes recimo bolj svobodni zaradi tega, ker imajo danes za kosilo večjo svobodno izbiro. Svobodo do izbire. Ampak kaj ti koristi ta izbira, če lahko izbereš le eno stvar hkrati. Torej ti ta možnost izbire prinaša le to, da se moraš vsak trenutek odpovedati kopici enih stvari (ki si jih tudi želiš) in se nato odločiti le za eno. Kar bi lahko pomenilo tudi, da prej ko si imel na izbiro le eno stvar zate, si bil bolj svoboden, saj zato nisi bil razpet med izbirami, ki jih tako ne boš mogel izbrati in si imel na voljo le tisto eno, ki je bila pred tabo. Jaz sam pa naravo izbire in svobode, izkušam recimo tako, da najbolj izpolnjen in “svoboden” sem recimo takrat, če uspem v vsakem danem trenutku izbrati tisto svojo pravo izbiro. Ker v vsakem trenutku je le ena izbira tista, ki je res moja (tvoja), vse ostale pa niso. In svobodno in izpolnjeno se oseba počuti, ko jo najde, izbere in izkusi.
Ker pa me (te) privlačijo tudi vse druge izbire, ki jih v tem danem trenutku ni možno izbrati – (torej na morje se sedaj lahko opravi le na eno destinacijo hkrati), čeprav lepe so po svoje vse destinacije. To dejstvo lahko daje tudi vedenje, da so dejansko vse izbire moje (tvoje) in po principu svobodne volje bom (boš) moral potovati skozi te izbire neskončno dolgo, da jih bom (boš) lahko tudi vse izkusil, ker izbir je neskončno, kar naredi tudi potovanje neskončno.. Saj če bitju ne bi bilo dano izkusiti vsega kar si želi, potem nebi imelo svobodne volje..
Tukaj pa se pride tudi do pardoksa, da nekateri na koncu dojetja tega, kar svoboda je, ne morejo sprejeti točno tega kar sama svoboda prinaša in poskusijo narediti tudi ta konec, ki ga ni.. 
Ta konec nekončnim izbiram, ki smo jih ustvarili; ker edino paradoks lahko ustvari okolje, da izkusiš tudi to česar ni, in v tem vidim edini namen te dualnosti v katero smo vstopili. Ker po moje so paradoksi prisotni le v teh gostotah bivanja, kjer je dovolj omejenosti, statičnosti in te ideje ločenosti, da se lahko sploh pojavijo.
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”