Torej, čustva so duševni procesi, ki jih doživljamo kot naš odnos do okolja in soljudi, lahko bi tudi rekli, da so čustva reakcije našega telesa na naš um. Delimo jih na pozitivna in negativna, na močna in šibka, čustva spremljajo fiziološke (telesne) reakcije itd. To so dejstva s področja psihologije, dilema pa nastopi, ko se vprašamo vprašanja kot so: Kakšen je naš odnos do čustev? Kako vrednotimo čustva in čustvovanje? Kaj je čustvena stabilnost? Sam čustva vidim kot pomembno sestavino našega vsakdanjega življenja, zlasti pozitivna čustva, saj menim da je vsakršna oblika pozitivnosti univerzalna in dobra sama po sebi dokler smo zmerni in prizemljeni, vsak ekstrem pa vidim kot nekaj kar že meji na negativnost in to po mojem velja tudi za čustva. Rekel bi, da nas čustva delajo bolj žive in prisotne v sedanjosti, pri čemer spet izpostavljam pozitivna čustva, poraja pa se vprašanje kaj pa negativna čustva? Imajo svojo funkcijo? So smiselna? Nas žalost notranje očisti? Nas strah varuje pred nevarnostjo? Sam menim, da so pozitivna čustva nad negativnimi in da je potrebno negativna čustva preseči. Tipičen primer sta jeza in sovraštvo, katerih gojenje je po mojem osebnem načelu nesmiselno in ju je potrebno preobraziti v ljubezen in sočutje. Nekateri menijo, da je doživljanje čustev popolnoma nesmiselno, češ da ko doživljamo čustva nismo učinkoviti in ne delujemo tako kot je najboljše za vse in bi si morali čustva odpuščati ter biti popolnoma racionalni. Pri odločitvah osebno res dajem prednost razumu, sicer pa se z eliminacijo vseh čustev ne strinjam, saj menim, da je človek čustveno bitje in kakršnokoli zatiranje/”odpuščanje” čustev ne bo obrodilo sadov, bi pa ob tem ponovno izpostavil zmernost in prizemljenost pri vsakem čustvovanju. V okviru tega vidim tudi čustveno stabilnost – da smo zmerni in prizemljeni in da nas čustva ne vržejo iz notranjega ravnovesja ter da ne nihamo iz enega ekstrema v drugega (iz ekstremno pozitivnih v ekstremno negativna čustva in obratno).
Prvotno je izpostavljeno burno čustvovanje, nato pa kot nek cilj, ki je čustvena stabilnost.. In nekateri, ki čustva dojemajo kot slabo, kot greh, nato ponavadi dosegajo “čustveno stabilnost” na način da se izogibajo čustvovaju, da čustva blokirajo in jih tlačijo, želiji biti zmagovalci nad čustvi.. Torej so kot strog policaj, ki ne dovoli prostega pretoka čustveni energiji.. In to je le nalaganje nekih energij, ki bi rade prosto tekle, izza neke umetne zajezitve.. Ta jez pa slej ko prej poči in ko se to zgodi, tak osebek nato dojema, kot da je poprej bil popoln, sedaj pa je zopet zapadel v neko “grešno čustvovanje”, za katerega je že davno mislil, da ga je presegel.. In tako patološko stanje še dodatno ustvarja skozi to, kar imenuješ “negativna in pozitivna” čustva. In negativno predpostavljaš, da ni dobro izražati, niti čutiti in nato nastane nek globalni plan, da pozitivno naj vedno zmaga nad negativnim ipd.. Kar je osnovna zabloda, tudi v new age skupinah, pa še mnogokje drugje.. Kako lahko dan zmaga nad nočjo? Zmaga vsako jutro ko sonce presvetli temo, ampak če gledaš ta pojev res le iz vidika zmage plusa nad minusem ali zmage svetlobe nad temo, potem boš pač vsako večer pač zopet izgubil, ko bo tema zmagala, isto sekundo ko se sonce umakne.. Če pa se ne enotiš več tako močno z zmago pozitivnega dela nad negativnim, pa prenehaš ustvarjatu umetni razdor in vojno med dvema poloma znotraj sebe (ki se nato odražata tudi izven tebe), takrat lahko opazuješ celoten spekter svetlobe/teme plusa/minusa kot naravno gibanje in nato nisi več omejeni policaj, z pravili in omejitvami, ki mu jih je nekdo drug sprogramiral ! A ta policaj sploh ne ve kdo mu jih je sprogramiral, niti zakaj so programi taki in ne drugačni.
Če je res psihološko dejstvo da so čustva odziv telesa na naš um, je diskutabilno. Jaz bi rekel na to: Ni tako!
Ja pa psihologom pač dobro pustiti svoj prav, tudi zdravnikom recimo, ali avtomehanikom, ali..
Ampak meni so ponavadi njihove definicije ozke ali omejene, saj imajo vpogled le v en zelo mali delček celote in zaradi nezmožnosti videnja celotne slike, je njihova zmota največja. Čeprav “to kar vidijo” je vbistvu res – za njih iz te njihove perspektive..
Za mene je bolj prava definicija, da obstaja čustveno telo, fizično telo, mentalno telo, pa še nekaj jih je..
In to so telesa duše.
In telesa se moreš naučiti uporabljati, da ti lahko služijo, so kot tvoja vozila po tej realnosti tukaj..
In še soskladje večih teles med sabo je namen ustvarjati.. Kar že samo po sebi nakazuje da tisti ki to doživlja, ki je za volanom inki upravlja z vsem ni isti kot telesa ali vse te plasti, ki jih ima..
Je pa izključno iz vidika čustev najbolj naravno, da vse izražaš brez filtra in brez predsodkov.. Filtri in predsodki sicer na neki točki življenja sicer dobijo svoj pomen, ampak če se ta namen dokaj hitro ne zrealizira, ti filtri in predsodki namesto dobrega namena skreirajo le bolezensko stanje in tega si nihče ne želi kreirati..
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”
