Odgovori na: Vera gore premika

[snowcat :)]

Vera/dvom, bi lahko (brez namena se podajati glede besedilnega zaklada) pojmovali kot zaupanje/strah, lahko bi tudi pojmovali kot pogleda na odgovornost/uboganje ali znoter/zunaj. Konec koncev je Glas lepo pojasnil – dualnost/ravnovesje/menjava.

Jaz bom delila izkušnjo. Že par let se ubadam s delom na sebi iz razlogov prvotno ,,rešujem svet,, in sem neodvisna, kasneje pa ugotovila, da rešujem dejansko sebe. Ne da bi bilo z mano kaj narobe (vrednotenje po klasični meri hudič/angel, prav/narobe, ….), ampak prav v smislu neravnovesja. S časoma sem poštekala, da imam k dispoziciji obe dve plati (temna/svetla, preteklost/prihodnost), ampak, da ni sredine. Sredina (zdaj in tukaj) za moje pojmovanje je prav tam, kjer je zavest/notranja bit/resnica ,,doma,, in od kod izvira moč ,,vere,, v sebe.

Prejšnji teden sem imela družinski obisk – brat in nečak. Prvič sem imela goste v mojem stanovanju, ki sem kupila predlani. V poteku obiska sem pri sebi čutila neko vrsto živčnosti in ne glede na to, da vse je šlo super, pes jih je sprejel, mačk tud, nečak in sin sta si razumela, jaz in brat smo končno po mnogo letih imeli več dni samo da se družimo in pogovarjanje in izlete, ……, sem bila ves čas nemirna. Zadevo sem opazovala in ugotovila dve zadevi. Prvo, da drugače diham. Dejansko, da ne diham. Samo trzam zelo malo zraka noter in ven. Drugo, da se počutim ogrožena s vsem tem hrupom, dogajanjem, nemirom, …. V moje prostoru, kateri jemljem kot ,,skrivalnico,,. Za mene je to bil totalno šokanten ,,uvid,,. Pojavila so se vprašanja ,,kako to, po vsem tem delu na sebi ? a se to bo kdaj končalo ? kaj je še za naredit ? koliko časa bom še morala delat na sebi ? …….kaj zdaj ? kaj bi rada ? kdo si ? kam greš ? ,,

Zdaj ko pišem, sem se začela zavedat, da se do sebe obnašam, tako, da je dejansko z mano nekaj narobe, nekaj, ki je treba popravit. Obstajajo trenutki ,,miru,, neke tišine in globokega zadovoljstva, ki trajajo kratek čas in potem je nazaj nemir. Ugotavljam, da sem zamenjala mir s mirovanjem. Mir je notranja tišina ne glede na to koliko hrupa in dogajanja je zunaj. Mirovanje je dejansko samo čas, kadar mi ni treba na nič reagirat, ni zunanjih impulzov. Ali ves čas nekaj delam izumljam, premikam, organiziram, reagiram na impulze obrambnih sistemov znoter. S isto zavzetostjo sledim znanstvenosti kot kartam. Ni sredine.

Delim mojo izkušnjo zato, da sporočim, da smo nazaj pri interakciji/valovanje dualnosti, ki še zmeraj je bistvo vsega. Zato ker mirovanje je lahko tišina za debelim steklom, odrezano od resnice samega sebe, s tem, da troši dragoceno življenjsko energijo. Se spomnim, ko je moja nona govorila ,,kadar nič ne čutiš, mrtev si,, Ona je govorila o staranju telesa in bolečinah, ki pridejo zraven. Lahko pa bi to tudi razumeli tako, da ,,nič čutenje,, je dejansko tiha smrt.

Dihanje je za moje pojme edino absolutno oprijemljivo dejstvo, preko katerega dobimo ogromno opozoril/namigov/informacije, …. Je to kot veter pred burjo ali tišina ptic pred cunami.

snowcat

Lepo je če deliš