Jaz ob tej razpravi o “razsvetlitvi in ločenosti” dodajam tole:
Ne moreš se razsvetlit, pa vzporedno biti V E Z A N v smislu odvisnosti. Svetloba pomeni Enost in Celost – brezpogojna Ljubezen pa tisti kvantni skok, ki se nam zgodi…
Zgodi pa se nam, ko odvržemo VES ZEMELJSKI BALAST, VSE SPONE, VSE KLETKE. Šele to “delo na sebi” povzroči, da se iskra v nas razplamti in postane žarek.
Dvomim, da tedaj (spe)t pride do trenutka nekakšne pozabe – prej do trenutka celostnega spominjanja
. In to spominjanje vključuje, da nikoli nikdar od nikogar nismo v resnici bili ločeni – prej se naš “fond” dragih poveča, kot bi se zmanjšal, ali pa nam bil odvzet…