Reply To: 2012 –>
Visokozveneče energije življenja v bližini Galaktičnega Središča na zimski solsticij 2014
Internetne strani so polne različnih obvestil o decembrskem solsticiju (2014), ko naj bi bila Zemlja deležna 4 do 7 dni teme in hudega mraza, solarnih neviht in drugih nenavadnih kozmično-zemeljskih pojavov. Nekateri špekulirajo, da se je vse predvideno za konec leta 2012 (po majevskih izračunih) preneslo na decembrski solsticijski čas 2014. Morda pa se kozmično dogajanje nadaljuje v letih za tem. Vsak (solsticijski) sončni obrat (21. decembra) je nekaj posebnega. Kozmično sevanje na Zemlji je tedaj vedno zelo močno, svojstveno. Zato so naši predniki na ta dan pripravljali srečanja celotne skupnosti in obredovanja, da bi se okopali v (frekvenčni) kozmični kopeli. Česarkoli naj bi bili deležni v času zimskega sončnega obrata 2014, ima en sam namen: POTREBNO SPREMINJANJE! V glavah večine tako ali tako odzvanja misel ‒ TAKO NE GRE VEČ! Nekaj se mora spremeniti! Res je, se strinjamo vsi.
Nekaj je precej gotovo: zadnja leta se naš sončni sistem, ki leži na robu galaksije Mlečne ceste (M31), in z njim Zemlja vse bolj približujeta Galaktičnemu Središču, Viru Univerzalne življenjske energije. Čeprav morda ne gre za velike spremembe v vesoljnem merilu, jih naš planet in živa bitja na njem dobro občutimo. O tem so govorili tako indijski modreci ršiji in vedski astronomi džotiši, pa majevski znanstveniki, egipčanski, grški in drugi poznavalci kozmičnih in zemeljskih ciklov. In o tem vneto razpravlja tudi današnja znanost. Tako imenovani pojav precesije ekvinokcija ‒ navidezno potovanje Zemlje skozi vsa ozvezdja oz. zodiak ‒ se odvije v ciklu 26.000 let. In v tem dolgem astronomsko-časovnem obdobju se v nekem koledarskem ciklu močno približamo Galaktičnemu Središču naše galaksije in se moramo prebiti tudi skozi t. i. fotonski pas okoli tega jedra (o tem in galaktičnem človeku več v 2. knjigi o Majih / Brezmejne pojoče vezi telesa in duha mehiških Majev). Precej verjetno je, da sedaj živimo prav v času tega izjemnega nebesno-planetarnega pojava. To izjemnost tudi vsakdo občuti na svoj način. Pravzaprav živa bitja doživljajo čudovite fenomene in širitve zavedanja, če se le ne prepustijo strašenju tistih, ki ne razumejo in ne občutijo kozmičnih in življenjskih tokov, se bojijo neznanega in žele nadziranje. Pojdimo proč od teme! Poglejmo in živimo svetlo stran bivanjske danosti!
Na zimski solsticij so nekdaj (ponekod pa še danes) v skorajda vseh kulturah na vseh celinah in v različnih zgodovinskih obdobjih čakali prehod v nov astronomsko-zemeljski cikel ali leto. To so ponavadi storili v tišini. Svetost prehajanja se je odvijala pozorno, nadvse svečano, brez motečega hrupa, v poglobljeni meditaciji in priprošnji za boljši jutri. Naši slovanski predniki (in tudi mnogi drugi) so v svojih pečeh prižgali ogenj, velik lesen panj (kasneje božični čok imenovan) in s tem simbolno zanetili ogenj preobrazbe, ki je moral goreti tedne in celo mesece, da bi se spremembe lahko usidrale in izpeljale. Ta ogenj ponekod ni smel nikdar ugasniti. Simbolni ogenj spreminjanja in tišina sta opomnika. Da ne bi pozabili in bi tako ves čas potrebno spreminjanje krepili z energijo pozornosti.
V tej izjemni bližini Galaktičnemu Središču oz. črvini, kjer je gravitacija miljardokrat večja, prav tako gostota vsepolne praznine (Hunahpu po majevsko, Šunjata po vedsko …), in ki jo doživljamo prav zdaj (le kaj je nekaj let v primerjavi z eonom dolgim 26.000 let?), čutimo sledeče: občasno veliko utrujenost (ker se telo navaja na višje frekvence), slabost brez kakršnegakoli drugega vzroka (»visokozveneče« kozmične gama nuklearne frekvence so prodornejše ‒ lahko so tudi škodljive, če se ne znamo zaščititi ‒, lahko pa močno očiščujejo naša telesa; pečejo nas oči (oči so zelo občutljive za višje in močnejše tokove), bolijo nas (endokrine/notranje) žleze ‒ od ščitnice, prsnih, spolnih žlez in nadledvičnih žlez, do hipofize in epifize v glavi (žleze so antene za kozmična sevanja, zato čutimo tudi pritisk na čelu in na vrhu glave; občutljive so celo akupresurne točke za žleze na podplatih oz. na palcih, ker je tok Univerzalne življenjske energije silno močan); občasno se zdi, kot da nekaj vrta po naših ušesih (odpirajo se nove čakre ob ušesih, ob sencih in na temenu); za povrhu pa vse pogosteje ostajamo brez spanja ali zelo malo spimo (spanca zaradi močnega dotoka življenjske energije ne potrebujemo več toliko). Ob vsem tem si tudi težko kaj zapomnimo in tudi spomniti česa se zlepa ne moremo (zaradi omotičnosti ob naglem širjenju zavesti). Občasno smo zelo žejni, sploh se ne moremo napiti (zaradi močne radiacije oz. nuklearnega gama sevanja; pijmo torej veliko!). Srce nenadoma prične biti aritmično ali podrhtava (zaradi močnih očiščevalnih procesov in krepitve etrskih teles), pa se nato spet umiri. Energijski tok se povečuje, duhovna rast se pospešuje. Hkrati pa odkrivamo čisto drugačne svetove resničnosti ‒ tako v nas samih kot tudi okoli sebe, v živi in neživi naravi. Vsi smo ob tem deležni velikih sprememb v življenju, dojemanju sveta, v odnosih, delovanju … Še zlasti zdravilci občutimo zelo povečan pretok življenjske energije skozi telo (zdravljenje je zato vse hitrejše in učinkovitejše) ter zaznavamo pravcate kvantne skoke v širjenju zavesti. Naša pozornost in zavedanje pa sta močno razširjeni. Svet odzvanja drugače in dobiva drugačne vsebine! Vse se naglo spreminja, pa ne le vsak mesec ‒ vsak dan, vsak trenutek!
Ker živimo v času naglih in nepredvidljivih sprememb, se nenehno sprašujemo, kako učinkovito stopiti vanje oz. bolje ‒ skoznje; kako se uglasiti s seboj, s svojo potjo in z okoljem, kako najti ravnovesje pri delu in v odnosih in kako se prepustiti toku življenja ter živeti ubrano z Zemljo, vesoljem in evolucijo, ki se odvija na Zemlji in na vseh ravneh naše danosti.
Naša resničnost je frekvenčno-energijsko valovanje, ki je tudi zvočno valovanje ‒ slišno in neslišno. Z zvokom lahko najučinkoviteje spreminjamo neljube življenjske situacije, svojo resničnost. Med zvočne vibracije sodijo tudi misli in čustva, vizije in komaj zaznavni šepet zavesti ali duše. Prisluškujemo pa ‒ hote ali nehote ‒ tudi valovanju vesolja. Velja najprej ozavestiti zakonitosti so‑bivanja, sreče in blagostanja. Ko spoznamo, kaj v našem življenju ni dobro ali kaj ne počnemo dobro, se prične spreminjanje in odstranjevanje ovir z naše življenjske poti, uglaševanje s tokom življenja in potrebnih sprememb. Lahkotnost bivanja.
Raziskati moramo, kaj in kako izkrivljamo svojo resničnost, dane možnosti, zdravje in odzivanje. Zataknjenost in togost zamenjajmo s sprejemljivostjo ‒ tudi tistega, kar nam morda ni povsem pogodu. Obredujmo! Svečanosti ali posvečenosti duha so dandanes pre‑redke.
V vzgibih in vizijah duha ali zavesti se oblikuje naša stvarnost, naš materialni svet. Predajmo se trenutnosti in njeni sporočilnosti. Cenimo življenje, ki ga živimo. Hvaležnost bo odprla vrata v čudežno. V ljubeznivejši svet. V čudovite nove možnosti in priložnosti.
Vračamo se torej v popek vesolja, v Galaktično in svoje lastno središče; v lastno bitnost (svetlejšo in prodornejšo). Prebujamo svoje talente ali speče sposobnosti. Oblikujemo se v meta galaktičnega človeka (tudi o tem v knjigi o Majih) in »prestrezamo« čudovite nove zamisli in vizije o prihodnosti ter ideje o novih podvigih in delih. Dovolimo si biti drugačni! Polni ustvarjalnih idej in ljubeznivosti. Biti v času in izven časa hkrati! Na videz paradoks
alno ‒ a vendar mogoče. Oboje lahko doživljamo istočasno. Ko smo v času, bivamo v linearnem umu in doživljamo »čas, ki teče«; ko smo v simultanem brezčasju, časovno pogojenega ni, čas se ustavi, pravimo. Tam LE SMO. Onkraj. Povsod. Zaceljeni, celi, v vsem. Zato doživljamo pojavni svet mnogo širše, naravnost čudežno ‒ a docela naravno in prav nič zmistificirano. Zato so v Galaktično Središče prednamci hodili zavestno ‒ s svojo lastno, a močno razširjeno zavestjo, ter tamkaj doživljali Počelo (Vir) življenja, polnino Niča (Tao), razsežnosti lastne zavesti ali duše ter tako zdravili svoje védenje in zavedanje. Žal je sodobnik izgubil to veliko modrost, a jo zopet vztrajno išče, saj se vse bolj zaveda, da mu znanje, ki ga ima, ne ponuja rešitev in preživetja (kako razviti svoje duhovne radarje in samozavedanje poučujem v šoli Veduna / slovansko‑pitagorejski katedri za razvoj zavesti in harmoniziranje z zvokom).
Nov svet, uglašen in blagozvočen. Naj torej zazveni! Pójmo svet in sprejmimo igro danosti ter igro Zemlje z vesoljem!
dr. Mira Omerzel – Mirit
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”