Reply To: Nebuloze 1,618
Pozzzz
A ni tale luna ql, za vse je je dost, pa tudi overdose si človek komot privošči, hočem rečt več kot da te luna trka ali nosi, tak ni, pol si pač eno z(a) luno, če dvigne morje za cele metre, mislim da tudi človek ni izvzet iz plime in oseke. No, jaz pač imam vse na luno, jasno da tudi moj ciklus točen z luno, tak da nea rabim kak koledarček, da si zapišem, sploh pa so mi tile koledarčki mičkeno smešni, no, ne razumem kaj ima človek od tega da si to zapiše, kaj pol s tem datumom, možno je itak samo dvoje, al je, al pa je ni.
Sonce je pa isto fino, se ne morem odločit samo za luno,ker sem tipični martinček, ki je sicer zelo trpežen tudi v alpskem podnebju, pač moraš delat s tem, kar imaš, pol se pač v višje planinske lege prestavljam, bliže sonca, modrega neba…
Tak da vrtovi pri nas še čakajo, slana pa te fore, se pa že slinim ob telem opisovanju, nevem če nebom malo posilila vrt, drgač itak tekmujemo s sosedi, kere face, eni še zmrznjeno lopatajo, vse za naziv: mi smo prvi imeli preštihano.
Ja, sem pa lani ingver prvič posadila, jej, kak to pučasi raste, celo leto, ampak u jeseni je pa dal en cel nov slasten domapridelan gomolj. Malo je pa bil večji od posajenega, hihi.
Regrad pa raztura, jst bom dajle planila na špehovko, da si zaloge železa malo obnovim, pozimi se mi je ni dalo kopat izpod snega, pa tudi tista je za srnice in živad, sedaj je je pa dosti povsod. Celo pred bajto nam rastejo celi šopi, ampak jst mam svoje žlake. Pa vijolice bodo sedaj, jst naberem cvetove, pa pol suhe za čaj mešam zraven. Ja, je strupeno, tak da se pozanimajte za doziranje, jst mam že razdelane recepte, pač pol, po preživetih sem vidla, daj se pa držim ko pijan plota.
Lani spomladi sem naredila največjo napako, ko sem presadila sobno rastlinje, pa sem šla tepka zemljo kupit, sploh ni vredi, bom lihkar presajala nazaj v domačo grudo, ne vem kaj delajo s tisto zemljo, ampak ko enkrat zaliješ se pol strdi k sto mater, pač rajn zanič. Hvala Bogu, imamo kompostnik in krteke, to je taboljša zemla ko jo narijejo, pa obstojna je, živa več let, ker jaz ne kupujem nekih dodatkov koker dušik u tabletkah, se niti ne spoznam, u glavnem v domači zemlji mi vse raste, prav zmatrala sem si rastlinje s tisto kupljeno varijanto. Le kaj mi je bilo tega treba:)
O, vse bo sedaj buhtelo pa poganjalo, sem šla preverit sadike kivija, mater nekak mi ne rata, al pa v tretje bo šlo, sam ne vem, če se mi bo še dalo, no u glavnem prvič niso prezimli, letos pa so prezimili, ampak jim je en šment korenine požru, tak spet jovo na novo al kaj, ker bi rada da mi nekaj že končno in hitro zaraste čez leseno ogrodje, pa čimbolj listov da ima, da lahko polej namontiram vrtno garnituro odspodi, pa te fore, ker dajle mi u taler vidijo, z vseh strani. Trta hitro raste, mogoče celo njo narihtam, al pa kaki slezovec, pa naj cveti, saj meni ni tolko za sam sadež; list, list naj ima, polno pa hitro. Drgač pa obrezujem trte, če kdo rabi, mene je ata uču, me vedno pele na vogal parcele, pa kaže sosedovo – lej, tak ni prav, pa res imajo polhen enih ”gnezd”, vse zavozlano, pač šolski primer, ker doma mi nebi pustli tak trenirat. No, domače trte se pravzaprav ne smem dotikat, me stari u fundamenti fenta, če ima grozde preštete, hihi, saj ga razumem, on je pravičen, ker eno sorto ima svinsko dobro, pa je mlada in ima preštete grozde, ker pol bi en vse požru, češ, noben ne ve nič,…tak pa on deli, pa vsak dobi, pa še rima se.Mi.
Kotiček za poezijo, torej, še, pol pa en lep pozdravček vsem
Par postov nazaj si razsipala z Byronom rezinka, to mi deli, sem tudi oboževalec tak da moram vrniti z mojo najtaljubšo pesmico od njega:)
When we two are parted
Lord Byron
When we two parted
In silence and tears,
Half broken-hearted,
To sever for years,
Pale grew thy cheek and cold,
Colder thy kiss;
Truly that hour foretold
Sorrow to this.
The dew of the morning
Sank chill on my brow
It felt like the warning
Of what I feel now.
Thy vows are all broken,
And light is thy fame:
I hear thy name spoken,
And share in its shame.
They name thee before me,
A knell to mine ear;
A shudder comes o’er me
Why wert thou so dear?
They know not I knew thee,
Who knew thee too well:
Long, long shall I rue thee
Too deeply to tell.
In secret we met
In silence I grieve
That thy heart could forget,
Thy spirit deceive.
If I should meet thee
After long years,
How should I greet thee?
With silence and tears.
