Reply To: Individualnost?
strelka wrote: Kakšna je razlika med psiho in dušo?
strelka wrote:
“Dušo ali Psiho so v grški mitologiji upodabljali kot lepo, nežno deklico, ki ima metuljeva krila. Stari poganski narodi so verjeli, da je duša kot nekakšen notranji človek, ki v snu med sanjanjem leta naokoli, ob smrti pa povsem zapusti telo. Dokler je v telesu, je človek živ, ko pa za zmeraj odide, pa premine. Iz krščanskega izročila se je ohranil slikovit opis, da je človek postal živ šele, ko mu je bil ‘vdahnjen v obličje oživljajoči duh’.
Sama beseda duša (pa tudi duh) ima isti koren kot dih. Stara ljudstva so si potemtakem kot dušo predstavljala tisto, kar od znotraj oživlja človeka. Kot veter veje skozi liste, da trepeta, tako človekova duša diha skozi človeka in ga oživi, da se giblje, govori, čuti. “
Tisti mogoče , ki ima izkušnjo ….npr ..obsmrtno doživiteje…bi znal to lepo povedat.
Potem znali bi povedati kakšni jasnovidci …npr kaj se dogaja ob smrti …
..da človek ima dušo… v to ne dvomim ….
Kadar želim pogledati »uradno« opredelitev kakšnega pojma, še vedno uporabljam malce zastarelo DZSjevo enciklopedijo iz leta 1976. Pa si oglejmo, kaj o tem pravijo v njej:
– Duša: skupek vseh psihičnih procesov.
– Psiha: Dih življenja, duša, duh
– Psihične bolezni: duševne bolezni
Že iz aviona se torej vidi, da s temile opredelitvami nekaj ne štima. Recimo enačenje duha in duše, pa tudi sicer običajno razumemo pod pojmom duša nesmrtno bit, pod pojmom psiha pa celo verigo procesov, ki se odražajo na vedenju – ampak na vedenje se odraža tudi specifika duše.
Od kod torej to enačenje?
Verjetno iz starogrške filozofije, kjer so jo povezovali z osebnostjo. Aristotel zelo neposredno, saj ni verjel, da »karkoli« preživi fizično smrt, Platon pa je dušo delil na čutno spoznanje, voljo in um, ter verjel, da duša preživi fizično smrt. Iz glave pa ne vem, za kateri del duše je menil, da preživi fizično smrt. Strelka, za odgovor na tvoje vprašanje je najbrž najboljša opredelitev iz kabale, ki dušo razdeli na tri dele – animalistični (nanaša se na osnovne potrebe), srednji del (nanaša se na ego) in višji del (višji jaz,ki preživi fizično smrt). Na naše vedenje vplivajo vsi trije deli, štos pa je v tem, da takrat, ko rečemo duša, v ezoteriki mislimo predvsem na njen nesmrtni del (po starih grkih razpet med materialnim in svetom idej).
Ob omembi sveta idej pa bom malo zavil od tvojega vprašanja. Na tem forumu stalno govorim o poljih realnosti (nizkovibracijska in visokovibracijska polja) – komot jih lahko enačimo s starogrškim svetom idej. Kot zanimivost pa še tole: kvantna psihologija, ki sicer koncepta duše v glavnem sploh ne uporablja, pravi, da npr. problemi, ki jih imamo, sploh niso naši, ampak smo le v poljih problemov. Zato je narobe osredotočati se na problem – osredotočati se je treba nase, saj smo nekakšen sprejemnik, ki sprejema polja realnosti v prvi vrsti na osnovi nevroloških povezav, kognitivno pa šele v sekundarnem smislu. Da kakršnekoli ideje niso naše,ne prihajajo iz nas, ampak nekaj, kar »ujamemo« glede na naše nevronske povezave in posledično kognitivne usmeritve, pa da slutiti tudi sklep trinajstletne raziskave skupine nizozemskih kardiologov, ki se je nanašala na obsmrtne izkušnje. Ta sklep je bil: »Možgani ne morejo proizvajati tako kompleksnega pojava, kot je človeški um, ki očitno deluje neodvisno od možganov, katere uporablja le zato, da razodene misli, ki niso posledica možganskih aktivnosti kot takih.«
Če se zdaj vrneva na trak mal bolj moderen pogled na dušo/psiho in ju poveževa s polji realnosti, lahko rečeva, da mi kot sprejemnik sprejemamo programe/polja realnosti, ki jih privlači duša takrat, ko se osvobodimo »nastavitev« tega istega sprejemnika, ki so posledica tistega dela psihe, ki zajema reaktivno vedenje (naučeno, telesa bolečine itd.)