Reply To: Umirajoči; umrli
Vesna wrote:
Se tudi zgodi, da sprejmemo neko filozofijo, ki nam je bližja kot druge.Je pa kar velika razlika med ‘misliti’ in med ‘vedeti’.Ker poglej, pri raziskovanju notranjih svetov obstajajo zakonitosti, podobno kot pri usvajanju običajnega znanja. Npr. osnov kemije se bom naučila iz učbenikov, ki so jih napisali kemiki. Znanje bom poglabljala s poskusi, ga dopolnjevala in nadgrajevala, dokler ne bom usposobljena za samostojno delo na tem področju.Popolnoma isti je princip spoznavanja svojih (in božjih) globin. Najprej se učim iz knjig in pričevanj, ki so jih napisali tisti, ki izkušenjsko vedo, česar jaz še ne vem. Znanje poglabljam z meditacijo, izkušnje (=pokrajino) primerjam z “zemljevidi” vidcev in modrecev, ki poti in stranpoti poznajo bolje kot jaz. Ne narobe razumet, ne gre za kopiranje tujih izkušenj. Hodim po lastni pokrajini, le z zemljevidi vidcev si pomagam.Imam občutek, da je znanje modrih danes kar razvrednoteno. Kot da nihče do zdaj /pred nami ni prišel do razsvetljenja. Jaz se pa zanesem na stara znanja. Hvala bogu, mi ni treba vse od začetka tavati v temi, ker imam zelo uporabne zemljevide. Komu naj sploh verjamem, če ne zemljevidom modrih izkušenih starcev? Prav ti stari mojstri so mi druge svetove zelo dobro razložili. Ko se to znanje spoji z izkušnjo, ne gre za verjetje (=mislim da je tako), temveč za vedenje.Ko človek ve, kako je sestavljen in kako deluje, je isto kot bi poznal anatomijo in fiziologijo. Nič mi ni treba na novo odkrivat, ker je že vse odkrito! Z izkušnjami lahko samo potrdim, iz katerih teles je osebnost in kako izgledajo. Ker pa lahko ta nižja telesa opazuješ le z nečim finejšim, je izhodišče opazovanaj znotraj duše. Ta je vedno celovita.Astralno oz. čustveno telo vedno preživi fizično smrt. Glede na razvitost posameznika je krajši ali daljši čas v čustveni sferi, kjer rešuje zamere, pričakovanja, krivdo in slabo vest, nakar umre in nosilec zavesti postane tisto telo, ki je takoj za astralom in po gostoti malce finejše. To pa je telo konkretnega mentala (nižji um), s katerim bivamo v krščanskih nebesih in rešujemo zagonetke miselnih tvorb, ki so nas za časa utelešenja vodile in/ali omejevale.Res obstajajo tudi olupki astralnih teles, ki lahko samostojno živijo naprej. Prav te astralne olupke med drugim opisuje Pavel Matej Rak v svoji trilogiji o obsmrtnih izkušnjah. Tibetanska knjiga življenja in umiranja, Egipčanska knjiga mrtvih, pa Usoda duš, te knjige govorijo o nivojih bivanja in zavedanja. Dobro je, da smo na smrt pripravljeni in da vemo, kaj se takrat dogaja. Da ne bomo takšni ko ena stara gospa, ki je po odklopu iz fizičnega telesa lebdela v preostalih energijskih telesih nad posteljo in ni mogla verjet, da še vse vidi, vse spremlja in se čudi, da je to sploh mogoče.
Vesna, v prvi fazi sem tvoj prvi prispevek zgolj preletel in sem dejansko komentiral zgolj Ireninega. Ampak kaže, da si se v mojem komentarju prepoznala, poleg tega je pa res tudi to, da zelo z rezervo jemljem »suvereno« pisanje o presežnih stvareh, zato bom tale tvoj post temeljiteje komentiral – ne zato, da bi te o čemerkoli prepričal, ampak zgolj zato, da pojasnim, zakaj ne delim tvojega mnenja.
O objektivnosti presoje realnosti:
– Odkritja kvantnih fizikov se ujemajo s trditvami nekaterih filozofij, ki govorijo o tem, da v svetu idej vse že obstaja, živimo pa realnost, ki je skladna z našimi najglobljimi prepričanji. Zato je normalno, da angeli obstajajo v realnosti tistih, ki vanje verjamejo, v realnosti tistih, ki vanje ne verjamejo, jih pa ni. Doživljanje enih in drugih je torej subjektivno, ne objektivno.
– Ne razumem, kaj misliš s tem ko praviš, da je duša celovita. Duša naj bi se vedno inkarnirala v osebo z enakim temperamentom, kar kaže na obstoj individualnega duha, ki jo usmerja k specifičnem razvoju. Če je tako, nikoli nihče ne more delovati nepogojeno, ampak le razmeroma nepogojeno. Ko namreč delujemo »izven« konteksta ega, je gonilo našega delovanja duša, ki pa je do neke mere pogojena z izkušnjami prejšnjih inkarnacij, saj veljajo zakoni narave tudi v kontekstu človekovega duhovnega razvoja (kar je nižje, je enako višjemu …), zato ima sama po sebi tudi pečat individualnosti, specifičnih potreb, sposobnosti … Nič se ne spremeni, ko je kdo razsvetljen – primerjaj izjave razsvetljenih in videla boš, da imajo individualni pečat, poleg tega pa se pogostokrat ne ujemajo. Verjetno si je hinduistično filozofijo o tem, da se lahko duša inkarnira nazaj na živalsko raven, izmislil kdo, ki Naj bi bil razsvetljen, vendar pa odkritje morfogenetskih polj kaže na to, da je to nemogoče.
– Razmeroma objektivno lahko neko realnost presodi zavest, ki je vsaj približno dorasla zavesti tistega, ki jo je kreiral. Zato recimo žival prepozna knjigo zgolj kot barvit predmet in prav mogoče je, da smo tako daleč od objektivnosti tudi mi, kadar skušamo »objektivno« presojati kreacijo Boga.
O videnjih
– Vsako sekundo obdelujemo 400 milijard bitov informacij, zavedamo pa se jih le 2000 bitov. Zato so naša videnja skladna z našimi zavestnimi prepričanji in tistim, čemur dajemo pomen, nikakor pa ne objektivna. Videc, ki ne pozna zgradbe našega ega in zakonitosti njegovega delovanja, nikdar ne bo nekega problema, ki ga ego ima, našel v tej sferi, ampak v neki drugi. Primer: Jakob Lorber je veljal za vidca. Ko je pisal (kanaliziral) info. O odnosih (o čemer je vedel veliko), so bila njegova videnja tako »dobra«, da so še danes aktualna, ko pa je pisal o razmerah na Luni (o čemer ni vedel ničesar), je napisal precej neumnosti.
O razpadu ali nerazpadu astralnega telesa po smrti:
– Nekateri vidci/razsvetljenci menijo da razpade, drugi, da ne razpade. Na osnovi opazovanja avre pri umirajočem lahko sklepamo, da razpade.