Reply To: spomin

[tadej pretner]

Irena wrote: Preizkušena resnica je , da je spomin na nek dogodek tembolj živ, kolikor smo v trenutku dogodka popolnoma prisotni “tu in zdaj”. To naj bi bil pravzaprav tudi namen naše “duhovne rasti”.

Nisem prepričan, da je res tako. Saj vendar redkokdo deluje “tukaj in sedaj”, pa vendarle si ljudje določene stvari zelo dobro zapomnijo. Pri spominu gre bolj za stopnjo in način čustvene vpletenosti, ki poem odredi način povezave nevronov, ki utrjujejo tako čustveni spomin (predvsem trebuni možgani), kot tudi njegov mentalni odsev. Možgani (podzavest) obdelajo vsako sekundo 400 milijard bitov informacij, v polje zavesti pa jih pride le okoli 200 – čustva so tista, ki se odločajo, na katere informacije bomo usmerili pozornost (v dolgotrajnem spomuinu imamo shranjene podatke, kaj je za nas pomembno in kaj ne in to med drugim odreja cone naše pozornosti)

Irena wrote:

A pri tem gre pravzaprav ( v mojem razmišljanju ) za paradoks:

Biti “tukaj in zdaj” nosi kot posledico kompleten spomin. Zmožni smo podoživeti dogodek ne le z izrečenimi ali slišanimi besedami , temveč tudi s čustvi, spremljajočimi podrobnostmi o morebitnih soakterjih, vonji in barvami, itd.

Doseči stanje “tu in zdaj” pa temelji na vzroku : brez “vsakršnega spomina” = biti prazen – v mislih in čustvih in z njimi pogojenih reakcijah.

Če sklepam logično _ spomin nam je JE v pomoč. A ne tako, da bi se naslanjali na ustvarjene spomine. V pomoč tako, da nas “luknje v spominu” opozarjajo na to, da nismo (bili) zavestni.

Kaj pravite drugi?

Lp, Irena

Ja, eden od mehanizmov uma je tudi asociacija, ki jo povzroči sprožilec – nek vtis, ki ga pri določenem tipu situacij na um prepoznakot najpomembnejega.
Ampak ko si tu in sedaj, ego v veliki meri počepne, saj za svoj obstoj potrebuje prostor in čas. Tedaj je aktiven le tisti del spomina, ki je vezan neposredno na problem, s katerim se spopadaš.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/