Gornji link sem resda pogledal bolj na hitro, ampak bi rekel, da ne vsebuje bistva, ki je bilo meni pri Sedona metodi predstavljeno kot revolucionarno. Za kaj torej sploh gre?
Do pojava Sedona metode so pristopi korekcij destruktivnih vedenjskih vzorcev temeljili na tem, da si skušal odvzeti energijo določenemu destruktivnemu vzorcu in skušal nato “instalirati” v podzavest pozitiven odziv na neko problematično situacijo. Pri tem pristopu je prisoten en sporen in en problematičen segment:
– V podzavest instaliraš odziv, kakršnega pogojen um prepozna kot ustreznega, konstruktivnega, čeprav morda to pogostokrat sploh ni (primer: si recimo bojazljiv, se vedno izogibaš konfrontacij, potem pa instaliraš v podzavest program, na osnovi katerega se boš v situacijah, v katerih si prej počepnil, konfrontiral). Tu seveda ni nobene sledi kakršnekoli življenjske spontanosti, ampak gre le za zamenjavo programa podzavesti, ki ga imaš za neustreznega, z drugim, za katerega misliš, da je ustreznejši.
– Za pogojeni svet je značilna polarnost. V svetu polarnosti ne more obstajati en sam pol, ne glede na to, ali gre za destruktivnega ali konstruktivnega. Recimo, da se programiraš s samozavestjo. Če to storiš, boš ves čas privlačil situacije, v katerih boš moral to samozavest dokazovati, saj sicer progam kot tak izgubi smisel – izzive preprosto potrebuje za svoj obstoj.
Sedona metoda, kot so me jo naučili, je torej revolucionarna zato, ker “cilja” na praznino v sebi in s tem na spontanost v reakcijah. Če vase ne instaliraš nobenega programa, tiste, ki se nanašajo na roblem, in v tebi so, a »zradiraš« ne bo v tebi nobenega gibala, zaradi katerega bi privlačil dogodke, ki si jih do sedaj prepoznaval kot problematične.
Če torej želimo do tega priti, je sicer v redu, da destruktivnemu polu odvzamemo energijo, ampak to bomo storili tudi z energijo pola, ki je njegovo nasprotje. Kadar gre za nek čustven problem, ne delamo s problemom samim, ampak z vsemi prepričanji, ki se na problem nanašajo in z njihovimi nasprotji. Primer: recimo, da imam delo, pri katerem moram pogostokrat “nastopati” pred ljudmi, pa imam vedno tremo za vola ubit. Kako bom ravnal? Ne bom torej “delal” s tremo ko takšno, ampak poiskal vsa prepričanja, ki se nanjo nanašajo in njihova nasprotja. Recimo, da mojo tremo »podpirajo« naslednja prepričanja:
– Bojim se, da se bom osmešil.
– Bojim se, da zadeve ne bom izpeljal dovolj dobro.
– Skrb me, da ne bom prepričljiv.
-Skrbi me, da bo kdo opazil, da imam tremo.
itd. Probaš torej najti čim več takšnih preričanj.
Nato formiraš njihova nasprotja:
– Ne bojim se, da se bom osmešil.
– Ne bojim se, da zadev ne bom izpeljal dovolj dobro.
– Ne skrbi me moja prepričljivost.
– Ne skrbi me, da bi kdo opazil mojo tremo.
Potem pa začneš s procesom, ki sem ga opisal že v 10. Tednu procesa prisotnosti. Evo, ga ponavljam:
– Izberimo prvo destruktivno prepričanje in ga nekajkrat ponovimo v mislih ali na glas.
– Bodimo pozorni na vibracijo, ki jo je ta trditev povzročila v našem telesu.
– Na mesto, kjer čutimo vibracijo prepričanja (ponavadi trebuh) položimo desno roko in skušajmo vibracijo okrepiti. To lahko storimo tako, da v mislih trditev še naprej ponavljamo, lahko tako, da se ji prepustimo in jo na čustveni ravni intenziviramo, lahko s kombinacijo obojega ali na kak drug način.
– Ko začutimo, da je vibracija maksimalna, da je ne moremo več okrepiti, se osredotočimo nanjo in si zastavimo vprašanje: »Ali to vibracijo lahko prepustim skozi telo?« (nekateri radi to vprašanje izpustijo, a je zelo pomembno, da si ga vedno zastavimo).
– Ne da bi počakali na morebitni odgovor, ki bi se lahko pojavil, globoko vdihnemo in izdihnemo na način, kot da bi iz sebe odvrgli breme.
– Spet se osredotočimo na mesto, kjer smo čutili vibracijo in ne glede na to, ali je tam kaj energije ostalo, ali ne, trditev v mislih ali na glas nekajkrat ponovimo.
– Če se spet pojavi vibracija (zagotovo pa bo šibkejša), vse postopek ponovimo. Ponovimo ga tolikokrat, dokler izjava v telesu ne povzroči nobenega energijskega odziva.
– Sedaj nekajkrat v mislih ali na glas izrečemo trditev/prepričanje, ki je nasprotna tisti, s katero smo delali v prvem delu procesa .
– Tako kot pri negativnem prepričanju preverimo, ali trditev v telesu povzroči energijski odziv in če ta obstaja, mu na enak način odvzemimo energijo.
– Ko trditev ne povzroči nobenega vibracijskega odziva v telesu več, nekajkrat zapored v mislih ali na glas ponovimo obe nasprotujoči si trditvi – v našem primeru: Bojim se, da se bom osmešil. Ne bojim se, da se bom osmešil. Bojim se, da se bom osmešil. Ne bojim se, da se bom osmešil.
Bojim se, da se bom osmešil. Ne bojim se, da se bom osmešil.
– Zazrimo se vase in preverimo, če so trditve v nas sprožile kakršenkoli energijski odmev. Če so ga, mu z vdihom in izdihom odvzamemo energijo in izmenjujoče trditve ponovno ponovimo
– Proces, ki se nanaša na prvi par trditev je zaključen, ko tudi po izmenjujočih se trditvah, v telesu ne zaznamo več nobenega vibracijskega odziva. Nato se na enak način lotimo naslednjih parov trditev.
tadej pretner2010-12-16 21:54:12
.
