Reply To: Jeza
mica wrote:
Poskušam to, kar je bilo v nadaljevanju napisanega uporabiti na mojem konkretnem primeru. Razmišljam o tem, da bom o incidentu javno spregovorila v celi skupini, v okviru katere je nastal ta zaplet in se je posredno nanašal na vse. Na eni strani bo to opravičilo za moje jezljive pripombe, po drugi strani pa bi rada na »normalen« način povedala vsem, kaj je problem.
Če so bili vpleteni tudi drugi, je to prav gotovo najboljši način. Poskrbi le za primerno izvedbo – hladne glave, brez obtožb, morda tako, da še koga od prisotnih vpleteš (jih vprašaš za mnenje).
mica wrote:
Zdaj pa o procesiranju. Ko se približam, dotaknem čustva, ki me je obšlo, ko sem zadnjič popenila, dobim občutek, kot da se mi izmika … kot da ne morem zagrabit, obdržat, obvladat, podoživet in spustit. Zdaj se to sliši kot da so to neki mentalni manevri, ampak ne. Gre za občutke. Menim, da razumem o čem govoriš Tadej, ampak to nardit mi pa ne uspe.
Če prav razumem, si ga skušala podoživeti in potem sprocesirati. Na ta način tehnika ne da najboljših rezultatov. Je boljše uporabiti eno izpeljanko iz Sedona metode, pri kateri ne delaš neposredno s problemom, ampak z obema poloma vseh prepričanj, ki se nanašajo na problem (če želiš o tem izvedeti kaj več, lahko odpreš ustrezno novo temo). Tale štos je najboljši, kadar ga uporabimo takrat, do destruktivnih občutkov pride. Lahko ti zagotovim, da ti čez čas preide v “avtomatiko” – če si dovolj budna, da opaziš, da se te loteva destruktivno razpoloženje, skorajda samodejno narediš vse potrebno, da vibro ustrezno sprocesiraš.
Tisto, da forsirano vlačiš na površje neke vzroke težav je sier ena od poti, ampak ne kakšna izmed tistih, ki bi meni dišale.
Irena wrote:
Ne štekam. Kako mava lahko oba prav, če govoriva o diametralno različni poti zaznave?
Oba prav ::: Tadej in ne Brezo – temveč Sri Aurobinda … a ne, da gre za dve poti?Irena wrote:
Šri Aurobinda ….. od zgoraj navzdol.
Večina nas …od dol navzgor.
Po mojem se pa tale Sri v resici sploh ni resno ukvarjal s tem vrstnim redom. Mislim, da izhaja iz učenj, ki govorijo o svetu idej, iz katerih potem pritegnemo določeno idejo in gledano na ta način je videti, da je “antena” mental.
Ampak sodobna spoznanja dajejo drugačno sliko. Namreč, da ima vsaka ideja ali morda polje realnosti, svojo vibro. Vibre pa oddajamo tudi sami na celični ravni (DNK) oziroma na vibracijski ravni eteričnega telesa. Tu gre za vibre naše podzavesti, naših najglobljih prepričanj in te so tista antena, ki pritegne programe, ki so s sprejemnikom (nami) v skladu. In potem je pot znana – telo, čustva, misel.
Verjetno pa si naigovala na to, da je pot “od zgoraj navzdol” mogoča pri ljudeh, ki skorajda niso identificirani z ničemer. Glede tega menim, da je čustveno nepolarno obarvana le praznina – ti sicer lahko na pogojeno raven v veliki meri preneseš kvaliteto praznine, ampak na pogojeni ravni je vse polarno, zato je po mojem pot telo, čustva, um determinirana. Drugače je lahko verjetno le v primeru, ko se na pogojeni ravni namerno uglasiš z določenim področjem, iz katerega “želiš” informacijo in se s to namero potopiš v praznino. Prav mogoče, da v tem primeru kakšen preblisk pride direktno v mental. Ko pa govorimo o neki običajni poti dražljaja v naše polje zavesti, pa je ta pot znana: telo-čustva-menal. Pa tudi tu obstajajo odstopki. Kadar recimo želiš življenje nadzirati in ne zaupaš čustvenim reakcijam, lahko čustveni svet potlačiš, utišaš in si življenje narediš mentalno predvidljivo. Tu pa je v igri en kup zadržane čusvene energije, ki deluje v telesu razdialno.