Reply To: Reconnection
Bom opisala svojo izkušnjo zdravljenja z reconnection, ki je bilo pravzaprav samozdravljenje, ki se niti ni zgodilo po moji izbiri. Da je šlo za to, sem pravzaprav ugotovila šele kasneje, ko sem prebrala Pearlovo knjigo.
Nekje sredi septembra sem zelo, zelo izrazito začutila mravljenčenje po rokah in po nogah, temu se je pridružil tudi občutek hladu po vsem telesu, podoben mentolu. To se je stopnjevalo do tolikšne mere, da sem tri noči hodila naokrog in sploh nisem vedela, kaj se dogaja z menoj. Pikalo me je po vsem telesu, skozi mene se je prelivala energija po vseh koncih telesa. Ker je šlo za zelo močan občutek hladu (nekako smo naučeni, da hladu pripisujemo negativne vidike, kar Pearl v knjigi razblini), sem se precej prestrašila, sploh ko je ta občutek iz nog prišel do srca. Takrat sem resno mislila, da je konec z mano 
. Mi je bilo pa nenavadno to, da nisem bila čez dan nič utrujena, v sebi popolnoma mirna in prav močno ljubečo energijo sem čutila. No, nekako po treh dneh so te energije popustile do tolikšne mere, da sem spet lahko kolikor toliko spala. Potem pa se je začel postopek zdravljenja. V prvi fazi sem zaštekala, da pijem absolutno premalo vode in dobesedno sem se začela nalivat z njo (do 3 litre na dan), pa ne zato, ker sem se tako odločila, ampak ker je telo preprosto klicalo po njej. V roku enega tedna je izginila večina težav, povezanih s prebavo, oziroma z neprebavljanjem določenih vrst hrane. V vseh letih dela na sebi nisem mogla najt nobenega pravega vzorca, povezanega s tem, niti mi ni nobeno ozaveščanje prav nič pomagalo. No, vse skupaj sem poplaknila z izdatnimi količinami vode, pa je bila stvar rešena 
. Naslednja faza je bila, da sem zaštekala, da tudi otroka pijeta premalo vode. Ker imamo doma nastavek Revitan, sem si nekako želela, da bi pila to vodo, ampak sta pogosto pozabila, ampak vedela sem, da ne bi, če bi bil njun kozarec poln na mizi. Težava je bila naša muca, ki ji je vedno najbolj teknila voda iz naših kozarcev in je ob vsaki priložnosti skočila na mizo in pila iz njih. Naslednji dan, ko sem to zaštekala, je muca čudežno izginila in se do danes ni vrnila, čeprav se ni nikoli oddaljevala od nas. V tej fazi so se začele spreminjat tudi moje prehranjevalne navade. Ene stvari, ki sem jih prej na veliko jedla (recimo oreški), so same od sebe odpadle z jedilnika, začutila pa sem potrebo po bolj rednem prehranjevanju, v smislu, da jem večkrat na dan. Opazila sem tudi, da sem dobesedno začela uživat v hrani, česar pri meni nikoli prej ni bilo. Prej sem vedno jedla zato, ker je bil pač čas in ker sem bila lačna, nisem pa nisem uživala pri tem, zdaj se mi pa dobesedno večkrat cedijo sline in res uživam ob hrani. V naslednji fazi sem začutila, da moram nujno k zobozdravniku, ker z enim zobom nekaj ni v redu. Sem imela že večkrat ta občutek, ampak tokrat ni bilo dvoma, čeprav me zob ni bolel. Na slikanju so ugotovili, da je odmrl živec in da je spodaj kar hudo vnetje. No, če takrat ne bi bil impulz tako močan, bi se iz tega lahko razvila precejšnja štala, po vsej verjetnosti bi tudi izgubila zob, zaenkrat pa kar dobro kaže.
. Mi je bilo pa nenavadno to, da nisem bila čez dan nič utrujena, v sebi popolnoma mirna in prav močno ljubečo energijo sem čutila. No, nekako po treh dneh so te energije popustile do tolikšne mere, da sem spet lahko kolikor toliko spala. Potem pa se je začel postopek zdravljenja. V prvi fazi sem zaštekala, da pijem absolutno premalo vode in dobesedno sem se začela nalivat z njo (do 3 litre na dan), pa ne zato, ker sem se tako odločila, ampak ker je telo preprosto klicalo po njej. V roku enega tedna je izginila večina težav, povezanih s prebavo, oziroma z neprebavljanjem določenih vrst hrane. V vseh letih dela na sebi nisem mogla najt nobenega pravega vzorca, povezanega s tem, niti mi ni nobeno ozaveščanje prav nič pomagalo. No, vse skupaj sem poplaknila z izdatnimi količinami vode, pa je bila stvar rešena . Naslednja faza je bila, da sem zaštekala, da tudi otroka pijeta premalo vode. Ker imamo doma nastavek Revitan, sem si nekako želela, da bi pila to vodo, ampak sta pogosto pozabila, ampak vedela sem, da ne bi, če bi bil njun kozarec poln na mizi. Težava je bila naša muca, ki ji je vedno najbolj teknila voda iz naših kozarcev in je ob vsaki priložnosti skočila na mizo in pila iz njih. Naslednji dan, ko sem to zaštekala, je muca čudežno izginila in se do danes ni vrnila, čeprav se ni nikoli oddaljevala od nas. V tej fazi so se začele spreminjat tudi moje prehranjevalne navade. Ene stvari, ki sem jih prej na veliko jedla (recimo oreški), so same od sebe odpadle z jedilnika, začutila pa sem potrebo po bolj rednem prehranjevanju, v smislu, da jem večkrat na dan. Opazila sem tudi, da sem dobesedno začela uživat v hrani, česar pri meni nikoli prej ni bilo. Prej sem vedno jedla zato, ker je bil pač čas in ker sem bila lačna, nisem pa nisem uživala pri tem, zdaj se mi pa dobesedno večkrat cedijo sline in res uživam ob hrani. V naslednji fazi sem začutila, da moram nujno k zobozdravniku, ker z enim zobom nekaj ni v redu. Sem imela že večkrat ta občutek, ampak tokrat ni bilo dvoma, čeprav me zob ni bolel. Na slikanju so ugotovili, da je odmrl živec in da je spodaj kar hudo vnetje. No, če takrat ne bi bil impulz tako močan, bi se iz tega lahko razvila precejšnja štala, po vsej verjetnosti bi tudi izgubila zob, zaenkrat pa kar dobro kaže. V naslednji fazi je sledil obračun z nerešenimi papirološkimi zadevami, ki sem jih odlašala, ker niso bile nujne (nisem jih sprožila sama). Kakšen teden sem skakala po občini in po sodišču. Zadeve so čudežno gladko tekle. Temu je sledil nov val nerešnih stvari iz preteklosti, ki je terjal tudi kar nekaj finančnih sredstev, tako da sem bila vmes že kar precej obupana, ker se je zdelo, da kar ni konca. Tudi denar je nekako čudežno pritekal in stvari so se prav neverjetno reševale. Ko sem videla, kako se vse odvija, se mi je počasi tudi povrnilo zaupanje in do zdaj se je skoraj vse čudežno razrešilo. Res je, da je to od mene terjalo velik del energije, tako da je morda del procesa tudi velika utrujenost zadnjih deset dni, ki je nisem doslej v življenju še nikoli občutila tako močno. Vmes sem bila velikokrat tudi izrazito razdražljiva, imela sem občutek, da se dogaja nekaj v meni, kar niti malo ni pod mojim nadzorom. Vse skupaj se je poznalo tudi na otrocih in situacija doma je bila večkrat precej napeta. Dobesedno se je v vseh nas nekaj dogajalo. Se mi zdi, da se šele zdaj stvari počasi umirjajo.
To je nekako proces do zdaj. Morda se komu ne bo zdelo, da gre za zdravljenje, ampak zdravljenje se odvija na več ravneh. Recimo nerešene stvari nas prav gotovo držijo na mestu in nam zavedno ali nezavedno pobirajo ogromno količino energije. In tudi stvari, ki sem jih razrešila, bodo prav gotovo vplivale na moje življenje.
Moj zaključek: zdravljenje se absolutno ne dogaja vedno tako, kot je v glavnem opisano, v smislu, da se dogajajo samo dobre stvari, saj proces privleče ven vse živo, in mislim, da je čisto od posameznika odvisno, kako bo na vse skupaj reagiral. Človek ima v sebi moč, da proces ustavi in ne reagira na impulze, in potem se posledično ne zgodi nič. Absolutno mislim, da bi ljudje v primeru, ko se jim začno dogajat takšni procesi, kot so se meni, potrebovali podporo izkušenega terapevta, ki bi jim bil pripravljen razložit, da gre za proces, ki se mu je potrebno prepustit, kar pa ni vedno lahko in vprašanje je, v kolikšni meri ljudje to zmorejo. Zdi se mi tudi, da večina ljudi marsikaterega od mojih procesov ne bi imenovala zdravljenje, ker ga povezujejo izključno s fizičnim zdravjem in dobrim počutjem, oziroma je vprašanje, če bi vedeli, kaj vse se lahko začne dogajat, če bi si to sploh želeli in bi se odločali za zdravljanje.
Seveda je to samo moja izkušnja, lahko da poteka pri drugih ljudeh popolnoma drugače.