Reply To: Želje
Irena wrote:
ampak je poanta v tem, da jo znamo sprejeti (vibro prepustiti skozi sebe).
Zdravo,prosim za nasvet: kakšno meditacijo, tehniko, karkoli, da bi to vibro (vezano na eno situacijo) spustila skozi?Sem zdaj probala nekaj naredit, pa mi je uspela samo neka manj umska in bolj slikovna “telovadba”… brez vsakršnih feelingov
Irena
Zadeva je zelo preprosta, vendar pod pogojem, da imaš kolikor toliko aktivnega “notranjega opazovalca”. V prvi fazi moraš namreč opaziti, da se te loteva destruktivno razpoloženje (ki ima vedno vibracijsko preslikavo v telesu). Kadar se situacije, v katerih se to dogaja konstantno dogajajo, gre seveda za poskus telesa bolečine, da se integrira nazaj v tvoje polje. Ampak takrat se običajno zgodi dvoje:
– ali pred napetostjo in spremnim počutjem pobegnemo v katerega od obrambnih načinov vedenja
– ali pa se z njo identificiramo in začne z nami upravljati
Tretja varianta pa je prava – ko pride do situacije, ki je povzročila napetost, opazi, da se je to zgodilo in se proti njej nikakor ne bori, ampak tenzije, ki so v telesu le opazuj.
V zenu pravijo – ko bolečina pride, jo pozdravi “pozdravljena bolečina, prijateljica moja”, ji dovoli, da se naseli v telo, jo opazuj in ji dovoli, da odide. Dejansko je bolečina tvoja prijateljica, saj pride s tem, ko jo sprocesiramo, avtomatično do dviga zavesti. Kadar jo prepoznamo kot sovražnico, se proti njej borimo ali bežimo, pa do takšnega procesiranja ne pride, kar se zavesti tiče, pa capljamo na mestu.
Dva koristna trika:
– kadar je destruktivno razpoloženje zelo močno, pazi, da te ne “potisne” v ritem kratkega dihanja, ki dodatno podre telesno kemijo. Zavestno začni dihati počasi in globlje.
– na trebuh prisloni dva prsta in opazuj energijo med njima. Tako olajšaš umu, da najde fokus. Lahko pa opazuješ energijo “kar tako”.
In ko tako zavestno opazujemo tenzije v sebi, brez namere, da v zvezi z njimi karkoli naredimo, se umaknejo.
Za tiste, ki nimajo dovolj razvitega “notranjega opazovalca” in se s temi feelingi konstantno identificirajo oziroma “spontano” pred njimi pobegnejo v obrambno obliko vedenja, pa je po mojem najboljši proces deidentifikacije, ki je opisan v temi praznina. Pri tem procesu ne delaš direktno s problemom, ampak z vsemi prepričanji, ki se nanj nanašajo in njihovimi nasprotji.