Reply To: Želje
zepo wrote:
Lepo pozdravljena IrenaIn kaj, če imaš občutek odmika od tukaj in sedaj ? Ne misli, da zavedanje tukaj in sedaj izključuje bodočnost, v bistvu je uperjeno v bodočnost, ker določene stvari, ki jih sedaj počneš, se bodo realizirale (v obliki posledic- rezultatov) v prihodnje. Mislim, da je mnogo bolj bremeneče ukvarjanje s preteklostjo.
Psihologija upanje omenja v sferi pozitivnega mišljenja. Upanje lahko tudi pogledaš kot prepričanje… in ne vidim čemu bi to morala izklopiti?? Vsi mi govorimo o tukaj in sedaj, obenem pa si želimo narediti nekaj boljšega – od tukaj in sedaj…torej v prihodnje. Vsako ozko gledanje na določene psihološke procese in strogo sledenje določenim principom, ki niso v tvojem srcu, ni v redu. Upanje je želja za boljšim jutri…Ne vidim nič napačnega v tem- odvisno katere elemente vsebuje tvoje upanje. Upanje je pozitivno mišljenje, namen, je nasprotje pesimizma ali “praznine” v duši. Obenem je upanje tudi gorivo za aktivno delovanje, če upaš, navadno tudi zaupaš- vase, v življenje, v možnost sprememb…Po moje je upanje nekaj povsem pozitivnega..marsikoga je sprevilo pokonci, ko je bil na podnu. Iz upanja, realizacije se spontano gradiš tudi osebnostno- pridobivaš samozavest-postopoma.Lepo bodi
Matjaž
Zepo, izpade, da ti non stop nekaj kontriram, ampak gre za to, da propagiraš zastarele metode. Gol pristop pozitivnega razmišljanja sam po sebi dolgoročno ne deluje (počutiti se moraš drugače, ne zgolj razmišljati), kombiniran pristop, v katerem odvzamemo dvomom/strahovom/… energijo in jo zamenjati s pozitivnim razmišljanjem (nasprotjem odvzetih energij) pa je pač zastarel in pri njegovem propagiranju pride do več problemov, poglavitna pa sta dva, od katerih je prvi do neke mere rešljiv, drugi pa nikakor:
– Podzavest “sprejme” edino tiste sugestije, ki so v skladu z najglobljimi podzavestnimi prepričanji (če imaš globoko v sebi zakoreninjeno, da si rit, bo recimo propagiranje pozitivnega mišljenja dalo le zelo omejene rezultate, saj nekje globoko v sebi “veš”, da nekaj, kar si prizadevaš doseči, v resnici ne zmoreš (enako je, ko gre za samopodobo). Ampak če bi ta najgloblja prepričanja dobro očistil, bi to še šlo.
– Pomembnejše pa je to, da je vsako pozitivno prepričanje zgolj drugi pol iste energije – na drugi strani je nasprotni pol. Zato instalirana pozitivna prepričanja sama po sebi ne morejo obstati – stalno se bo po eni strani pojavljal dvom, po drugi strani pa niso pozitivna prepričanja nič drugega kot identifikacija. Za identifikacije pa je značilno, da privlačijo situacije boja z nasprotnim polom. V lajfu se to odraža tako, da se bodo stalno pojavljale situacije, v kateri boš moral identifikacijo potrjevati in potrjevati tudi smiselnost njenega obstoja. Kadar se nam zgodi neka velika življenjska pizdarija, kadar se znajdemo trenutno v neki nevarnosti …, pa preprosto, brez razmišljanja naredimo tisto, kar je potrebno. To je verjetno prvi poštekal oče Sedona metode Lester Leveson- Primer:
Si recimo v situaciji, da se z nečim identificiraš (trpljenje v ljubezni)—-izkušaš bolečino.
Potem npr. rečeš – ampak jaz si zaslužim nekaj boljšega in recimo vizualiziraš sebe srečnega z nekom. V telesu se bo pojavila prijetna energija. Levenson je poštekal, da sta energiji bolečine in sreče ena in ista energija, vendar različne polarnosti. Samo zamenjala se je točka opazovanja. To pomeni, da smo v enem in istem polju in da nam je življenje determinirano. Ne moremo kreirati bodočnosti, če ne zapustimo ene in druge točke opazovanja!!!!!!!!!!!!!!!
Zato moderni pristopi temeljijo na deidentifikaciji od pozitivnega in od negativnega pola – tako se znajdeš v praznini in spontano narediš tisto, kar je najboljše!!!!!!!!!!
Če se torej sedaj vrnem na Irenino vprašanje – ni kaj, upanje na nekaj boljšega je drugi pol realnosti, ki ti ni všeč; pola pogojujeta eden drugega in te oddaljujeta od delovanja v sedanjem trenutku. Ko pa si v fazi ZAupanja, in poznaš pot iz objema determiniranih realnosti NV polj, pa delaš tisto, kar čutiš da je prav, stvari pa se razpletejo optimalno. Vse skupaj je povezano s kontrolo, o kateri smo že govorili, da ne špila. Ko upaš, da se bo neka realnost razpletla v želeno smer, se dogajata dve stvari – prvič, hkrati veš, da te realnosti še nimaš in to te zadržuje v stanju, ki si ga ne želiš, drugič pa skušaš izkontrolirati razplet v neko želeno stanje. In kadarkoli takšne ideje o prihodnosti prihajajo iz polj in ne iz tebe, dolgoročno rata pizdarija.
Vmesna pot do spontanosti pa je seveda ta, da s tistimi tremi vprašanji, ki sem jih nekje omenil preveriš, ali gre pri neki nameri za namero polj ali je namera tvoja, jo potem predaš praznini, potem pa na to “pozabiš”, saj bo svoje naredila praznina. Čim greš v fazo pričakovanja rezultatov, izstopiš iz delovanja v sedanjem trenutku in vse zamočiš. Mislim, da je tole ena izmed najtežje razumljivih poant kreiranja prihodnosti in ravno zato, ker te poante večina ne dojame, so v glavnem tudi rezultati takšnih “kreacij” slabi. Veliko lažje je namreč kreirati neko situacijo, ki spada v domeno katerega od NV polj – to gre z usmerjeno čustveno energijo. Ampak rezultat takšne kreacije je vedno polaren, saj ti polja nekaj dajo, nekaj pa vzamejo.