Reply To: Želje
lotus wrote:
[
Mislim,da Vesolje podpira samo tiste želje(in njihovo uresničitev),ki so v korist namenu zaradi katerega se je duša reinkarnirala na zemljo.Res je tudi,da marsikdo od nas ne ve kaj je Tisto kar bi bilo v naše Najvišje dobro in marsikdaj nismo zadovoljni z izidom neke določene situacije kasneje pa uvidimo,da nam je to bilo res v pomoč in da brez tega ne bi bili tu kjer smo sedaj.To vedenje,da ne vemo kaj je v naše Najvišje dobro je mene pred leti odvrnilo od Molitve ker vem,da se bo vedno zgodilo le tisto kar se mora oziroma tisto kar mi je namenjeno ali pa če hočeš tisto kar sem si že dolgo nazaj sama izbrala.In ob spoznanju,da življenja ne moremo imeti pod kontrolo,sprva dobimo občutek nemoči potem pa sledi predaja(kar pa ne pomeni pasivno sprehajanje čez življenje) in zaupanje,da je vse točno tako kot mora bit.super odgovor,to je to popolna predajakajti vse naše raznorazne tehnike in umske mastrubacije ne spremenijo poteka dogodkov,kajti izkušenjam ki nas čakajo nemoremo uiti
tudi če so še tako nevšečne
in nelagodne,tako da nam res na koncu ostane samo sprejemanje in zaupanje.
Lepo pozdravljena Maja in Lotos
To sprejemanje in zaupanje bi bilo čisto v redu. Toda zakaj so potem želje, zakaj je svobodna volja, zakaj je kratko malo sploh “izbira”?
Kaj vesolje podpira je povsem nekaj drugega, kot pa to, kaj ti želiš in kar se lahko uresniči. Uresniči se ti lahko (če seveda izbiro ne prepustiš bogu) kar si pač zamisliš in želiš…če poznaš nekaj določenih pravil v okviru aktivne imaginacije. Življenje seveda imamo lahko pod kontrolo z raznoraznimi orodji. Kratkoročno gledano- da , daljno ročno pa seveda se izide kot naj bi se (vsebina več inkarnacij). Želje so naš pripomoček k izkušnjam, kar pomeni, da so potrebne in tudi odrejajo naše življenje. Ne vem čemu, ob zavedanju reinkarnacij, opredeljujete “kar se mora zgoditi” le na dotično inkarnacijo- tukaj in sedaj. To ti lahko povsem vzame zaupanje. Zakaj ? Enostavno, ker se ti ob koncu življenja laho zazdi, da si dosegel premalo. In da, tehnike in umske ter srčne masturbacije še kako vplivajo na POTEK dogodkov, v končni fazi pa seveda ne. Vendar pa imajo vpliv- naše želje, hotenje, hrepenenje, občutenje, odvisnosti itd…Imajo vpliv in namen. Popolna predaja pomeni natanko to- pasivnost in oblika “razumevanja” in sprejemanja kar se ti in v tvoji okolici dogaja…Ko pa začutiš, da (to kar ves čas nakladam) je tam nekje cilj (ki je trdno določen), da je več poti do njega, lahko izbereš svoj način in pot, ki te pelje do tja. Tole prepuščanje in sprejemanje vsega bi v bistvu negiralo in degraqdiralo tisto najbolj dragoceno kar imamo: svobodno voljo in izbiro- kdaj in kako se bo nekaj zgodilo. Čisto vse je povezano z zavestjo. Če tvoja zavest dovoljuje in sprejema uvide v cilj, izpolnitev evolucije duše, potem je svobodna volja in izbira poti in zaporednja dogodkov v tvoji lastni domeni…In zato tudi so želje, če ne, bi bili biološki avtomati, programirani k izpolnjevanje univerzalnih zakonov. Saj se jih ne izognemo, vendar tu gre za zavedanje REINKARNACIJE, ne le ene inkarnacije. Kaj se zgodi, če najstnik nima želje po spolnosti (govorim o želji, ne o fiziološki potrebi) z določeno osebo v določenem obdobju.Fajn- sprejel bo tezo : vse bo tako kot mora biti…Ali bo v tistem trenutku res tako ? Ali pa bo v kakšnem naslednjem življenju prišel do iste skušnjave ( kar spada v popolnioma naravno sfero), da bi se AKTIVNO zagrebel za dekle. In če pogledamo dušo ob nastanku…kaj jo čaka, koliko izkušenj ima, kaj mora pridobiti, koliko zavesti je pred seboj, ki jo mora izgraditi. Odgovori bi bili: veliko / nič / vse / vsa / …Kdo odreja na kateri stopnji zavesti smo in kaj smo “predelali” in kaj ne? Sami?- ja, če imamo določene zavestne atribute, ki nam to omogočajo.In kaj če jih nimamo? Verjetno sprejmemo izziv, ker ga bomo tako in tako predelali slej ko prej.
Molitev sama po sebi je meni smiselna, saj z molitvijo lahko izražaš želje, ki ti omogočajo morda bolj kontinuiran napredek kot pa bi sicer bilo.Seveda pa jo primerno “oprememimo” .
Finta je, da tisto kar smo si sami izbrali (v narekovaju) za določeno življenje pade lahko v vodo tisti trenutek, ko duša izgubi neposredno zavedanje svoji izkušenj, ko se po fiziološki in (ne)umski integraciji v celovito dušno osnovo začne fiziološki razvoj tukaj in sedaj. In lahko se duša ustraši, lahko je nezadovoljna…Ideologija idealnega poteka dogodkov je eno, praktično življenje in razvoj duše pa povsem nekaj drugega. In tukaj marsikdo pogrne, mnenja sem, da kar vsak, ker ne poznam človeka, ki se mu dogaja le to, kar sprejme, kar je zanj v redu z zavestjo- vse bo v redu, vse to mi je namenjeno. Prvi impulz ali reakcija na določene dogodke zanesljivo niso takšni. Zželjami rastemo, se razvijamo, preskakujemo, se vračamo, nas osrečujejo, užalostijo, sesujejo, dvigajo, dajo nam moč in nas pahnejo v nemoč, držijo nas budne in nas uspavajo, dajejo podlago za marsikatero čustvo in celo goro slabih in dobrih izkušenj…Torej bi bile želje nekaj slabega? ne, ker se jim enostavno ne moremo izogniti .
Tadej je na prejšnji stani omenil polja…nižje in višje vibracijske cone, recimo zavedanja. Se povsem strinjam, le tukaj je ( kadar izražamo mnenje nekomu) potrebno tudi zavedanje, da skozi ta polja gremo VSI, brez izjeme. In meni osebno je bolj pomembno razumevanje in sprejemanje nekoga, ki je na nižje vibracijskem področju, kot pa poučevanje ideologije in usmerjanje na VRH, kamor moramo recimo priti.
Ko nekomu govorim, da so njegove želje v tem trenutku nepotrebne in “napačne” , govorim iz svojega piedestala določenega polja določene vibracije. In kar je zame napačno in nepotrebno je morda (ali pa nujno) šer kako potrebno osebi, ki se nahaja v bolj grobem- nizkovibracijskem polju zavesti ali pa motivacije.- kot je omenil Tadej. Hotel sem reči, da ne obstajajo UNIVERZALNE resnice za VSE, ker gre za evolucijo, ne za bližnjice. Vsak ima najprej subjektivno resnico, in šele nekoč bo prišel iz tega svojega sveta tzer dojel “neskončno”resnico, vendar se bo tam njegova pot inkarnacij verjetno končala. Ta trenutek pa smo vsi(vsaj jaz ne poznam izjem- v avatarje ne verjamem namreč) živeči v točki evolucije duše in le mesto in izkušnje določajo položaj, ne fiks ideja v umu…Želje, nagnjenost, hotenje, hrepenenje- so življenjski in naravni produkti, ki so tudi božje delo in v nas je, da se jih ne sramujejo, temveč izrabljamo kot orodje prijetnega ali pa bolečega naša pot vsebuje vse to.
Lepo bodite
Matjaž