Odgovori na: Nova Doba
Kaj so počeli naši slovenski predniki ob zimskem solsticiju?
Zimski solsticij je dan v letu, ko se sonce pojavi najnižje na nebu in nam podarja najmanj svetlobe. Simbolično odpira vzpenjajočo se fazo letnega ciklusa, medtem ko poletni solsticij označuje spuščajočo se fazo. To je bil nadvse pomemben dogodek v življenju naših prednikov, ki so častili zvezdo, brez katere ni življenja na Zemlji.
Naši predniki, ki so bili bolj povezani z naravo, so občutili, da so energije na dan solsticija še posebej močne, prav tako pa so se zavedali pomembnosti sonca za preživetje. Zato je bilo na ta dan, ko se sonce ponovno rodi, vezanih veliko obredov. Na najdaljšo noč, 21. decembra (redko 22. decembra), so kurili zimske kresove, se poklonili soncu in se družili ob obredih. Danes je seveda drugače. Običaji so že skoraj popolnoma utonili v pozabo. Kdo še sploh praznuje praznik sonca?
…
Pozabljeni obredi ob zimskem kresovanju v Posočju
(Odlomki iz knijge Iz nevidne strani neba, Pavel Medvešček – Klančar)
Na najdaljšo noč so torej zakurili ogenj – simbol sonca oz. kres, ki je imel svoje mesto običajno na vrhu hriba. Po zapisih Pavla Medveščka, pisatelja in zapisovalca ljudske dediščine, so naši predniki v Posočju v kresni ogenj kot prošnje in zahvale bogu sonca metali sveže brinove in lovorove veje, ki so prasketale, pa tudi klase rži in verjetno še kaj. Ko so na vrh kresa položili brinove veje, ki so v ognju prasketale, so rekli, da je to govorica ognja, ki jo razume le sonce, ki mu je bil kres namenjen.
… … …
celoten opis: https://sensa.metropolitan.si/za-navdih/kaj-so-poceli-nasi-slovenski-predniki-ob-zimskem-solsticiju-2/
…
Pričakovanje je doseglo vrhunec, ko so le dočakali novo rojeno sonce, ki je zopet premagalo temo. V primeru, da je bilo naslednji dan oblačno in se sonce cel dan ni prikazalo, je bilo to slabo znamenje za prihajajočo letino. Takrat so se mnogi spraševali: “Kaj je bilo v tistem letu z nami narobe, da se je Nikrmana odločila za to kazen?”.
Navada je bila tudi, da so zjutraj po zimskem kresu doma naredili ognjak, iz katerega so prerokovali. Vzeli so nekaj pepela, ki je nastal v kresni noči, mu dodali toliko vode, da so iz njega lahko izoblikovali kroglo v velikosti jajca in vanjo porinili zrno boba. Da bi bil ognjak bolj čvrst, so ga še povaljali v moko. Nato so ga stisnili in položili na sredino krožnika. Šele takrat so vanj dolili toliko vode, da je segala do polovice ognjaka. Isti zvečer je ena od žensk, ki je to najbolje znala, prerokovala letino in drugo, ki je veljalo za domačo hišo.
Ko so bili vsi zbrani okoli ognjišča, je gospodar varonce (suha izvotljena bezgova palica, velika okoli 20 centimentrov, vanje so dali različna posušena dišeča zelišča in jih na obeh koncih zalili z voskom) posamično metal v ogenj, tako da je dišala cela hiša. V ogenj pa so metali tudi že omenjene brinove iglice, pa tudi suho borovo smolo, liste lovorja in rožmarina.
Na leskove palice so nabodli repo in jo pekli na žerjavici. Pripovedovali so si pripovedi, ki so segale daleč v preteklost. Zaželeli so si veliko sonca in obilno prihajajočo letino. Čarobnost in skrivnostnost, ki je lebdela v prostoru ob ognju, je obredju dajala poseben pečat, dokler se noč ni prevesila v naslednji dan.
Tudi vi si ustvarite lep, svečan in miren zimski solsticij. Zahvalite se soncu za življenje, ki nam ga daje. In potihem upamo, da vas je kakšen običaj naših prednikov navdihnili, da ga tudi sami obudite.
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”