Reply To: Želje
Matjaž, ti tudi lepo bodi in hvala, je padlo na plodna tla
!
Se pravi, da bolj ko se prek znanja o sebi(samospoznavanje) zavedamo sebe in ustrezno temu delamo, bolj se zmanjšuje sloj osebnega nezavednega, ki je naložen na vrh kolektivno nezavednega. In tako nekako nastaja zavest, ki ni več zaprta v majhnem svetu ega, temveč svobodno sodeluje v širšem svetu objektivnih interesov…….In ta širša zavest ni nič več tisti občutljivi, sebični sveženj osebnih želja, strahov, upov, ambicij, želja, odvisnosti, vzorcev, ki so ga nezavedne nasprotne težnje morale vedno kompenzirati ali popravljati……..zdaj je to funkcija odnosov s svetom objektov(torej z zunanjo objektivno realnostjo), ki posameznika pripelje v popolno, zavezujočo in trajno zvezo z svetom oz. vesoljem, bogom…oz. s samim seboj in posledično………………Temu jaz rečem dozorevanje z notraj sebe in posledično razvoj v večjo, osvobajajočo resničnost ali realnost…..nekakšen duhovni rojstni dan, ko se rodimo v popolnoma novo bitje……..Ko prestopimo ali transcendiramo prejšnje ozke meje ega, se naša individualnost ne izgubi, temveč se širi v neskončnost, ki je tukaj in sedaj…….in to je trenutek, ko se vrnemo v svojo pravo naravo oz. prvinskost, ki je NEPRETRGANO navdušenje in neskaljena blaženost, mir, radost, ljubezen……….In mnogi pred nami so to dosegli in mnogi bodo to dosegli, ko nas več ne bo………………hahahahahahahaha………….ali pa “starejši verniki” bi temu rekli, da ni odrešitve brez križa………seveda mislijo s tem naš notranji duševni križ………se pravi, da je vesolje, bog kvantiteta, ki je nadrejena zavestnemu egu….ne zajema le zavestno, temveč tudi nezavedno v nas(naši psihi) in je torej osebnost, ki smo tudi mi…….In, če vesolje lahko prenese napetost protislovij, ki ga sestavljajo, jih torej zmoremo tudi mi, saj mi smo vesolje, le če bi se potrudili dojeti to veličino te resničnosti in seveda predvsem pričeli tako živeti………naj to ne bo samo v mislih besedah, ampak predvsem v dejanjih v vsakem trenutku…..pa saj pravimo, da vaja ne ve zakaj dela mojstra, ampak mojster pa ve, da zakaj dela vajo…….in do tega zaklada ne pridemo brez truda…naporna dogodivščina, imenovana individuacijski proces se je že začela, pa če se jo mi zavedamo ali pa ne……..se dogaja…..In, ko si “dovolimo” doživeti “celoto” in se v njej osredinimo brez obsodbe in razčlenjevanja tedaj, se mi pa zdi, da se razvije osebnost, ki trpi le v nižjem nadstropju…..v višjem pa je ločena od bolečih in veselih dogodkov………in zajemata nas radost, mir, sreča, ljubezen in njihov vpliv lahko čutijo tisti, ki so iskreno usmerjeni k enemu cilju in ta je samospoznavanje……..in se mi zdi, da edino željo, ki jo človek naj ima, ali pa odvisnost, je želja ali pa odvisnost po samospoznavanju, kajti ta nas pripelje do Boga v Nas samih, ker narejeni smo po njegovi podobi, toda delec ne more nikoli popolnoma razumeti celote. Celoto lahko le izkusi……