Odgovori na: Čustva in čustvena stabilnost
Ko se omenja, da je”dobro” izražati vsa čustva, je to mišljeno, da se seveda dopušča, da se čustva, ki se že pojavijo, pač prelijejo skozi naš sistem in zato energetsko ne zastajajo, ampak vseeno konstantna jeza postaja energetski strup, ki se ga použiva z vasko dozo tega čustva in zastruplja ves sistem.. podobno je utopična žalost ali kaj podobnega saj podobno deluje na človekov celotni sistem..
In neka čustva, ki jih čutimo zelo neprijetno je vsekakor potrebno pozdraviti.. Čeprav pri večjih neravnovesjih je oseba lahko tako identificirana z destruktivnimi načini čustvovanja, da so za njo postala celo nekaj prijetnega, pač princip “domač poznan fotelj je pač boljši kot nov in še neuležan”.. 
Je pa vseeno čustveno telo zelo težko ozdraviti in ga spraviti do zdravega ravnotežja.. Če bi čustva primerjali z energijo, bi jim lahko rekli, da so magnetna. In tako kot je težko dva prilepljena magneta razdružiti, ko se združita, tako težko je ozdraviti ta stari notranji čustveni magnet, ki deluje samodejno.. In zato te negativne čustvene težnje, ki nam niso všeč ali nam slej ko prej škodijo tudi zdravstveno, lahko pozdravimo le če temu posvečamo zelooo veliko pozornosti in tudi realnih naporov..
Zato tako kot je potrebno res čutiti, živeti in tudi izražati svoja čustva, je cilj da si med vsem tem tudi v stanju opazovalca; oziroma da se naučiš, da vse to počneš z vsaj majhno distanco; še najbolje ali končni cilj te pozicije je, da se naučiš ves čustveni proces opazovati iz višje perspektive,..
Izkazovanje čustev je seveda zelo dobro, ampak če hkrati nisi opazovalec iz višje perspektive, ne boš mogel razrešiti ničesar na svojem čustvenem telesu.. Skozi meditacijo se pač začne dosegati to pot ravnovesja ter nato vzdrževanja distance med (vsemi in tudi) čustvenimi procesi… Pri zdravljenju čustev je treba postati cel znastvenik (ponvadi slej ko prej presežeš tudi psihiatre ko (in če) ves čaš izvajaš vpoglede vase). Gre za to, da za čustvi (ki so na površini) se nahaja motor, ki jih poganja. In vsako čustvo ima svoj motor. In čustev, ki jih ta motor generira, ni dobro blokirati, ampak če nam ta čustva ne služijo več je potem zelo koristno poiskati ta motor in ga ugasniti !!
Tako, da to sprejemanje čustev v celoti (o katerem je bilo toliko govora) je šele prvi korak na poti, ko želimo ozdraviti svoje stare čustvene obrazce.. Vedno pa obstaja nek razlog za vsakim tem ponavljajočim čustvenim obrazcem.. ki se skriva pač tik pod to površino občutkov, ki pač znova in znova silijo na površje, da se posledično ponavlja ena in ista čustvena vsebina..
Ampak Izvorna Rana ni le neka travmica iz otroštva, Izvorna Rana je nastala v trenutku, ko si kot duša prvič prestopil v svet dvojnosti.. In vse ostale rane in travme so le ponavljanje te (prve) izvorne rane.. Dokler se izvorna rana ne pozdravi, tako dolgo je tudi potrebno ponavljati “ta trenutek ločitve” skozi ponovne ponovitve rojevanja in smrti.. In občutki, ki jih čutimo ob naši smrti in rojstvu se približajo temu kar smo občutili ob točki ločitve in rana, ki sem nam je takrat vtisnila..
Tako da ja, lahko se ukvarjamo z jezo, ki ponavadi ponazarja, da nam je nekdo enkrat želel skoditi in smo se naučili jezo uporabiti kot obrambo pred to osebo.. Eni so s pretiranim čustvovanjem uspeli pritegovati več pozornosti, ker jim jo je prej mogoče manjkalo, spet drugi so z žalostjo/jokom izsiljevali za več nežnosti in tolažbe ali bližine..
Ampak osnova vseh teh potreb je prepričanje da si ločen od celote. In to izvorno prepričanje izhaja iz izvorne rane, ki je oče/mati vseh ostalih ran, ki nastajajo iz nje in so kot prispodobe ali opomnik na nekaj globoko v nezavednem, ki še čaka na ozdravljenje.
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”
