Odgovori na: Vera gore premika
Zato je dobro vedeti, da sta VERA in DVOM dve plati enega in istega kovanca. In če želiš vstopati v Enost je potrebno spraviti najprej vse skrajnosti v sebi v ravnovesje.. Tako si je potrebno upati najprej iti v vsako (od teh dveh) skrajnost do konca, nato pa obema skrajnostima dovoliti da se naravno periodično pojavljata, kot to nato vodi sama inteligenca energije.
Jaz tudi tako doživljam vero in dvom. Neka temeljna vera sicer v meni ves čas ostaja in o presežnem mi priča osebno izkustvo, vendar poskušam kritično presojati učenja in spoznanja, ker mi je pomembna resnica, sicer lahko slepo slediš vsemu možnemu. V iskanju osebnih izkustev in zadostnih razlogov za vero je tudi pustolovščina in tveganje, da kdaj pa kdaj izgubiš tla pod nogami.
Ne vem pa, če je to edina prava pot za vse. Nekateri verujejo enostavno iz navade in se sploh ne sprašujejo, kaj sploh verujejo – takšna vera se mi zdi, da je obtičala nekje na površini. So pa še nekateri verniki, ki jim je dano, da zlahka verujejo in sprejemajo verske tradicije, pa so kljub temu osebno napredovali v svetniško osebnost in to izžarevali v življenju.
A izvorna vera je lahko edino le znotraj v tebi. In vsak, ki je to “vero” našel kjerkoli izven sebe in še ne v sebi, jo bo nato ponavadi vsiljeval vsakemu in vsemu, kot edino pravo pot za vse, vse druge poti pa bo dajal v nič. A edina prava pot je lahko le v samem sebi /…/ In res iz točke dvojnosti premirje ni možno, saj obstaja le večni trud za poraz enega dela sebe (na račun drugega) in to nato le preprečujejo lastno pot navzgor, saj ti večni boji jemljejo energijo, ki je bitju potrebna za to pot navzgor in tudi pozornost vlečejo na sebe in tako pozornost ne gre naprej.. Samo malo dalje navzgor od tega pa so obzorja enosti, kjer vse te skrajnosti lepo obstajajo ena ob drugi in dajejo kvaliteto, ki je potrebna, včasih ena, včasih druga.. in to je pot energije in harmonije, ki nato nastaja iz takšne poti..
Spet smo pri edini pravi poti :) Strinjam se, da svet spreminjaš tako, da spreminjaš sebe, v svoji notranjosti oz. da iščeš svoj pravi jaz. To uči tudi krščanstvo in nekatera druga učenja. Poti pa se vseeno nekoliko razlikujejo …
Ne bi pa rekel, da lahko vsa notranja nasprotja harmonirajo v enosti. To ne velja recimo za dobro in zlo, poduhovljenost in navezanost na materialne dobrine … Tukaj velja: “Nihče ne more služiti dvema gospodarjema.”