Odgovori na: Vera gore premika
VERA ali DVOM
večna borba med vero in dvomom;
Ljudje brez vere ponavadi vernike dojemajo kot fanatike, ki slepo sledijo nekomu ali nečemu.. Podobno pa verniki mislijo za dvomljivce, ki le dvomijo in se vidi da so bolezensko sumničavi tudi do stvari ki jim bi lahko koristile, vidijo da so ti ljudje okrnjeni za marsikaj dobrega, kar jim ravno dvom onemogoča;
A pri teh pristopiš se v osnovi težko naravno premika, saj so religije zapacale in obtežile te izraze, pravtako so si prisvojile nekatere pojme za svojo last.. A tudi če to sedaj odstranimo, je vseeno v samem izvoru še drug univerzalen mehanizem, ki je tukaj v delovanju..
Saj kadarkoli se odloča med dvomom in vero se izhaja iz pozicije dvojnosti. In v dvojnosti ne obstajajo ultimativne resnice, le kratkoročne resnice z rokom trajanja.. Zato je dobro vedeti, da sta VERA in DVOM dve plati enega in istega kovanca.. In če želiš vstopati v Enost je potrebno spraviti najprej vse skrajnosti v sebi v ravnovesje.. Tako si je potrebno upati najprej iti v vsako (od teh dveh) skrajnost do konca, nato pa obema skrajnostima dovoliti da se naravno periodično pojavljata, kot to nato vodi sama inteligenca energije..
Nekateri so še vedno polnih ust, da oni ne verujejo, da so racionalna bitja.. Ampak če imaš na avionu ateista in vernika, eden pač veruje da bo “bog” poskrbel za njega, drug pa veruje v avion ali pač v pilota.. Še vedno pa oba verujeta v nekaj.. In spet če nekdo v vse kritično dvomi, ga ta dvom lahko ohromi in omeji, saj vse novo kar želi priti do njega, ne more do njega, saj obsedeni dvomljivec (v njemu) k sebi ne želi spustiti ničesar, saj se boji kaj bi to lahko bilo?? Ampak kako bo zvedel kaj to je, če vnaprej obsodi ali se boji nekaj kar še sploh ne pozna?! In tako skeptik in dvomljivec ostane zapornik svojega starega omejenega že davno izrabljenega sveta, v katerega ne more vstopiti to novo, ki je dolgo čaka pred vrati in mu dvom ne dovoli vstopiti.. Podobno pa na drugi strani nekdo, ki je utopično “veren”, sledi in koraka le za enimi in istimi pravljicami, ki so mu vse in so tudi osnova njegove varnosti.. Tako pa tudi tak utopični vernik ne spušča v svoj svet ničesar več, saj mu manjka zdravega dvoma da bi tu in tam preveril, če mu stara verovanja dajejo še dovolj maneverskega prostora za lasten razvoj in če je čas da se kaka stvar poglobi ali tudi ovrže.. Z kaj takega enostavno ni pripravljen. Zato pa ne želi dvomiti v nič obstoječega pri njemu.
In ker novi človek Enosti rabi ravnovesje tako vere kot dvoma, je dobro najprej pozabiti vse kar je kdrokoli karkoli povedal kaj ta dva pojma pomenita.. Torej pozabiti ve ostale in vse okrog sebe, izbrisati vse stare prograne.. In recimo vedeti, da kljub zdravemu dvomu v vse in preiskovanju resnice, je ob mejnih trenutkih ravno vera tista ki te pripelje od točke a do točke b. Saj takrat ko vsa logika odpove, ti le vera lahko da možnost da skočiš v prepad brez padala, ker enostavno veš da to moraš narediti, kljub temu da ne veš kaj te tam spodaj čaka..
In novega človeka čakajo taki skoki na večih točkah in temah njegovega življenja ter na večih življenjskih področjih.. Večina ljudi pa to vero za tak korak išče še vedno vsepovsod okrog v okolici, v religiji, v družbi, v sistemu itd.. A izvorna vera je lahko edino le znotraj v tebi. In vsak, ki je to “vero” našel kjerkoli izven sebe in še ne v sebi, jo bo nato ponavadi vsiljeval vsakemu in vsemu, kot edino pravo pot za vse, vse druge poti pa bo dajal v nič. A edina prava pot je lahko le v samem sebi. In moj trud tukaj je pač upanje, da lahko kakorkoli koristim nekomu, ki to ravnovesje še išče. Čeprav iz tvoje prave perspektive sem lahko jaz le tvoj lastni šepet samemu sebi. Če postane to pisanje komurkoli karkoli druga, potem bo začel verovati v mene in ta bo spet ostal brez notranje vere.
Tako kot je zunanji svet kdaj pa kdaj le izraz tvoje lastne borbe z samim sabo znotraj sebe.. ko eni deli tebe želijo premagati druge dele tebe. In tako te notranje borbe v nas, na zunaj prikazujejo tudi fizične vojne v svetu.. Saj tudi v ljudeh se eni deli njihovih aspektov večno borijo z drugimi in do premirja v njih še ni prišlo.. Zato pa tudi zunaj njih teče večna borba, prepiri, nerazrešeni odnosi in vojne.. In ker to zunaj nakazuje na znotraj, je vseeno vprašanje kako priti do tega premirja, saj ena skrajnost vedno izključuje drugo in vernik bo vedno želel poraziti skeptika recimo.. In res iz točke dvojnosti premirje ni možno, saj obstaja le večni trud za poraz enega dela sebe (na račun drugega) in to nato le preprečujejo lastno pot navzgor, saj ti večni boji jemljejo energijo, ki je bitju potrebna za to pot navzgor in tudi pozornost vlečejo na sebe in tako pozornost ne gre naprej.. Samo malo dalje navzgor od tega pa so obzorja enosti, kjer vse te skrajnosti lepo obstajajo ena ob drugi in dajejo kvaliteto, ki je potrebna, včasih ena, včasih druga.. in to je pot energije in harmonije, ki nato nastaja iz takšne poti..
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”