Odgovori na: Avtentičnost biblijskih zgodb

[tadej pretner]

Spodaj je insert iz moje nove knjige Enciklopedija izbranih zdravilnih kamnov (izšla bo v začetku maja). Nanaša se na obeliske, predvsem pa so zanimivi tisti, ki stojijo v Vatikanu, saj gre za poganske simbole, odpirajo pa celo vprašanja, ali morda vemo o tistem delu krščanske religije, ki se nanaša na manifestacijo in za katerega je videti, da je omejeno le na molitev, prav neverjetno malo. Od nekdaj so namreč prisotna ugibanja o “znanju Vatikana” in morda so obeliski del tega, nam neznanega znanja. Pa ne gre le za Vatikan; nekateri obeliski stojijo tudi v centrih finančne moči …

Megalitska kultura verjetno izhaja iz 9. tisočletja pr.n.št.; megalit je po definiciji velik kamen, kakršne so sicer uporabljali za gradnjo svetišč, včasih pa so jih postavljali tudi posamično ali v koncentričnih krogih. Posamični pokončni megaliti oziroma menhirji s svojo obliko asociirajo na falus, simbol spolne in ustvarjalne moči ter plodnosti, zato so Indijke in Bretonke v posebnem obredu ob menhirjih prosile za ozdravitev od neplodnosti. Kamen je bil zanje živ oziroma so ga v številnih kulturah povezovali z bogom, ponekod pa je simboliziral trdnost vere. Pokonci postavljeni menhirji pa so imeli nedvomno tudi nekakšno vlogo v odnosu med nebom in Zemljo, duhovnim in materialnim svetom, zelo verjetno pa je, da so imeli tudi vlogo posrednika pri nekaterih praktičnih manifestacijah. Izročilo namreč pravi, da so bili Kelti vedno pravočasno obveščeni o planiranih napadih oziroma premikih rimskih legij in obveščanje o tem naj bi nekako potekalo prek sistema menhirjev; pomen besede menhir naj bi se izvorno ne nanaša na njegovo obliko (fr. men – moški, hir – dolg), ampak naj bi pomenil “božanska sila”. V kontekstu te simbolike in morebitne praktične uporabe, imajo posebno vlogo obeliski (gr. obeliskos – šiljast steber), ki izhajajo iz Starega Egipta. Gre za štiristrane monolitske kamne, običajno iz granita ali marmorja, s stranicami, ki so se proti vrhu ožile in zaključile v piramido, katero so prevlekli z zlatom ali elektrumom (naravna zlitina zlata in srebra). V osnovi naj bi predstavljali okameneli sončni žarek oziroma svetlobo, ki prihaja od boga. V parih so jih postavljali pred templje. V Starem Egiptu je bila med svečeniki zelo razvita magija, zato marsikdo meni, da so imeli tudi ti obeliski vlogo posrednika do astralnega sveta in s tem vpliva na praktične manifestacije v pojavnem svetu. In morda so jih zato Stari Rimljani kar trinajst prenesli v Rim. Selitev 331 tone težkega obeliska iz Starega Egipta opisuje v svoji Zgodovini narave celo Plinij Starejši; danes stoji na Trgu svetega Petra v Vatikanu. Tudi vsi ostali obeliski danes skoraj vsi stojijo pred cerkvami, kar je pravzaprav nenavadno, saj gre v osnovi za poganski simbol. Nekateri obeliski Starega Egipta so bili prepeljani tudi na druge lokacije–enega, težkega 100 ton, je Herod Veliki prepeljal v mesto Cezareja v severni Judeji, eden se nahaja v Carigradu (izvorno je bil visok 29 metrov, a spodnji del ni ohranjen, tako da je danes 9 metrov nižji), identična obeliska, težka 187 ton, imenovana Kleopatrina igla, pa sta bila prepeljana eden v London, drugi pa v New York. Danes je ohranjenih 29 obeliskov iz obdobja Starega Egipta.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/