Reply To: duhovnost na steroidih
Brezo wrote: Lahko povem kar konkretne primere zakaj folk pada v depresijo…primeri iz psihiatrije…Eden je bil kooperant v nekem podjetju in so ga zaj…za veliko vsoto…drugo je zapustil tip, poskus samomora, bila z obvezanimi zapestji, kao rezala žile…tretjemu se je enostavno strgalo, ni več videl smisla v tem da hodi v službo ki ga ne veseli, ni več videl smisla v življenju, začel se je spraševat zakaj se je sploh rodil itd…četrta- bakica- svojci so jo poredkoma obiskovali, osamljenost, ni imela nikogar za družbo….
Skratka depresija je še najlažja zadeva, ki se lahko kao pozdravi…samo videti se mora pozitivne stvari…na pol poln kozarec…in pacientek mora reči dost je bilo, čas je da nekaj naredim zase…
Folk ne pada v depresijo zaradi propada podjetja, zaključka ljubezenskega razmerja ali zaradi osamljenosti. To so samo lekcije življenja, ki nas hočejo spraviti na pravo pot, na pot vase! Ne trdim, da so te lekcije enostavne! Zelo zagamane so! Ampak, ko dobro premislimo, propad podjetja ni vzrok za depro, tudi osamljenost ne, niti razpad partnerstva ne more biti vzrok. Vse naštete situacije so posledica slabe usidranosti v lastnih globinah, posledica prešibke veze z dušo. Bolezen je le pot zorenja, da nam utre stik s samim sabo. Ko je namen izpolnjen, se tudi bolezen umakne.
Ti ljudje čutijo bivanjsko praznino, ne vidijo smisla…. Dunajski psihiater Viktor E. Frankl je veliko delal na tem, na zdravljenju s smislom, tj po sistemu logoterapije. Pravi, da človek osmisli življenje, ko ima za koga živeti, ali za kakšen cilj, ali enostavno za Boga. Toda vse te nitke vodijo spet navzven, v zunanje življenje.
Za vzpostavitev notranje povezave je meditacija kar prava stvar. Ampak ne brez sprotnega prizemljevanja. Delat, se preživljat, se učit…. Ko enkrat znamo stat na svojih nogah, nas tudi depra ne bo več najdla. Vse dokler prelagamo odgovornost zase v tuje roke, pa je kot je… se nič ne premakne in tudi iščemo takšne vrste pomoči, da ja ne pridemo ven.
Iz nekih besedil tule mi pride naprej, kot da bi moral biti kdo drug odgovoren za bolnikovo počutje, ali celo za pojav bolezni. Ne gre tako. Vsak je odgovoren zase, za vse svoje odločitve in umike iz socialnega protora. Prav vidiš, kako kdo išče težave… saj jih ne išče, ker bi jih imel rad, ampak zato, ker jih za rast in razvoj nujno rabi.