Reply To: nosečnost

[loonanai]

Pri meni se je nosečnost zgodila tako, kot bi padla z neba. Zaželjena, seveda! En mesec preden sem zanosila sva se s partnerjem po 8letih odločila, da mogoče je pa čas za naraščaj. Takrat sva bila ravno na dopustu v Gvatemali in sva rekla “Naslednji mesec pa začneva”. In res je bilo tako. Prej nikoli nisva niti poskušala, jaz sem jedla tabletke, potem pa sva pazila.

Po mojem občutku se je nosečnost “prijela” že prvič. Bila sva popolnoma neobremenjena kaj bo, če bo, kdaj bo. In res je bilo! Neobremenjena sva bila predvsem zato, ker sva vedela, da veliko parov dolgo poskuša preden rata.

Potem ti ostane samo še čakanje… Čakanje na prvi pregled, čakanje na 12 teden, ko naj bi bila nekako “nevarna doba” za splav mimo. In ko mine 12 tednov, čakaš nuhalno – pregled, ko ti povedo, da je otrok zdrav in nima nevarnosti za downov sindrom (no, nevarnost vedno ostaja, ker tudi najmodernejši ultrazvoki niso stoprocentni..), potem čakaš in čakaš. Mislim, da so strahovi čisto normalni… Najprej te je strah, če je vse v redu, potem pride strah pred porodom, ko se otrok rodi, so možni strahovi, kako bo odraščal, ali bomo dobri starši…

Treba je zaupat. In treba je sprejet.. Karkoli že, ker tako nam je namenjeno.

Sicer pa – nosečnost je super, uživaj v njej…

Lepo je če deliš