Reply To: Pasja posla
amy wrote:
Največjo povezavo lastnik-pes lahko vzpostaviš, ko posvojiš mladiča.
To mi je čist jasno in mladiča sem tudi posvojil, problem je bil v tem, da je bil do fundamenta prestrašen. In čim sem mu kdaj kaj bolj odločno rekel (sploh ne kregal), se je čist usral. Zato ga preprosto nisem znal “vzgojiti” niti glede osnovnih stvari. Toleriral sem ga, in iz tega je ratal prvovrsten potepuh.
-Ampak po svoje je pameten, k zverina. Če ga kličem in ve, da ga vidim, ponavadi pride.
-Če ga kličem in misli, da ga ne vidim, skoraj nikoli ne pride.
-Če se ponoči potepa, jaz pa moram zjutraj od doma, se hitro skrije, da se zjutraj ne srečava (brez zajebancije), ko pa pridem (pa magari že čez 10 minut), pa takoj pride, “se veseli” in mu je popolnoma jasno, da zaradi potepanja ne bom težil.
amy wrote:
Pri ostalih je več možnosti, da bodo uhajali in rabijo nadzor oz. morajo biti na povodcu pa doma na ograjenem dvorišču. Če nimaš ograjeno, pa če je zraven gozd, lovci, kmeti z vilami… razmisli o tem, da bi ogradil domek. čaw
Sem se z enim lovcem zmenil, da me pokliče, ko imajo jago, da ga zaprem.
Če je bil do sedaj navajen svobode, ga valjda sedaj ne morem zapreti.
Matr, majo pa psi fore, kadar jim kaj ni prav. Pokojni Pavle se je v takšnih primerih usedel predme in gledal stran (kazal mi je hrbet). Pozornost iščejo pa s podobnimi forami, kot ljudje. Enkrat sem bil s Pavletom na grau Bogenšperk, ko so bile viteške igre. Ko sva srečala prostega konja, se mu je v velikem loku ognil. Ko pa sva prišla do konja,ki je bil privezan, se je začel pa zaganjati proti njemu in lajati (kao – držte me, da ga nam razbou
)