Reply To: Preseganje ega?

[Nataša]

BAD-BOY wrote:

Pa še to kar si pisal glede navdušenja mi tudi ni jasno, da ima tudi nasprotni pol itd. Od kdaj je torej početi nekaj kar te navdušuje, veseli narobe? Sam tudi praviš, da če boš počel nekaj kar te veseli, te bo vesolje podprlo.

Tole glede navdušenja sem jaz prav gotovo prava oseba, ki lahko to razloži na svoji izkušnji. Sem ravno o tem razmišljala, ko sem prebrala tisto Zofijino pripombo v smislu, da primeri Hitlerja in podobnih niso ravno življenjski.

Evo k meni. Jaz sem tipična oseba, ki že vse življenje deluje iz navdušenja in sem zaradi tega že ne vem kolikokrat dobila po prstih. Morda je težava pri samem razumevanju izraza navdušenje, ampak jaz sem prepričana, da Tadej tukaj misli tiste vrste navdušenja, ko gre za presežek vložene energije. Jaz sem bila recimo vedno tip osebe, ki se je nad stvari tako močno navduševala, da se mi je kar povečal srčni utrip in sem bila čist preč kdaj od navdušenja. Ampak takšen je bil vedno tudi moj pogled na življenje: da mora sekat in butat, da mora biti bum in tras, da se mora dogajat sto na uro. Seveda mi je bilo takrat super, ko sem bila na vrhu vala, samo temu je vedno sledil upad. Gledano nazaj, so si ta obdobja dvigov in upadov sledila prepočasi, da bi lahko prepoznala vzorec, z delom na sebi pa se je to obdobje začelo krajšati in v meni je začelo kljuvat vprašanje, zakaj se to dogaja, zakaj mojemu navdušenju, nekemu evforičnemu stanju, vedno sledi popolno nasprotje. Rajši niti ne govorim o tem, da so se ta obdobja začela še pospešeno krajšati in zdaj si sledijo včasih že v obdobju nekaj ur. Se mi zdi, da če nadaljuješ v to smer, enkrat prideš do ničte točke in se resetiraš (morda ti naredi klik in sledi razumevanje ali pa morda začneš ciklus od začetka). Težava je pri tem, da postaja nasprotni pol tudi vedno močnejši, zato se poskušam tem presežkom vložene energije izogibat. Ko začutim, da v meni spet raste energija glede nečesa, da sem pretirano navdušena nad nečim, raje tisti presežek izdiham z globokim dihanjem.

Pravzaprav je to na nek način srednja pot, o kateri je govoril tudi Buda, samo jaz sem vedno prej mislila, da to ni človeka vredno življenje, če živiš brez navdušenja, brez dvigov in spustov, nisem pa vedela, da je tisto, kar je v sredini, v resnici mir in Svoboda.

Nataša2010-09-18 17:20:51

Lepo je če deliš