Reply To: Preseganje ega?

[glas]

tadej pretner wrote:

glas je napisal/a:

Ma ne vem če je glih tako, ker v teh občutkih se tudi ego udobno počuti, čeravno je neaktivem, navidezno mrtev… tako navidezno mrtev je tudi človek, ko gre spat in se zjutraj prebudi čisto prerojen… tako jaz doživim tudi to, da se moj ego ne čuti več ogroženega s temi stanji ampak je zadovoljen, da v njih prehajam, ker se nato ves prerojen lahko prebudi in deluje v novih vibracijah, ki jih od tam dobi in v novih energijah…
Če se ego bori s temi stanji, potem je ponavadi še vedno prisotna težnja, po odpravi ega, oziroma ego še vedno ni sprejet kot polnopravni delež lastnega bitja.

Gre za paradoks energijskega preživetja. Kot veš, gre energija tja, kamor gre pozornost. Čez dan, ko delujemo na ravni ega, ves čas usmerjamo pozornost na različne objekte in subjekte, zato zgubljamo energijo, nazaj pa jo dobimo v praznini, ki je neusahljiv vir energije. In ko se potopiš v sen, greš na eno od ravni praznine.
Tudi včasih, ko si tekom dneva zmatran kot pes, te ego kot tak z energijo ne more oskrbeti. Kaj naredimo – včasih sedemo in se topo zagledamo nekam v prazen prostor – da se oskrbimo s potrebno energijo. Ego torej za preživetje rabi pretekli in prihodnji čas, ter se sedanjemu upira, ker takrat mrkne, ampak načeloma v neprekinjeni kontinuiteti ne more preživeti.

Na ravni nizkovibracijskih polj, na katerih se ego tudi oskrbuje z energijo, jo namreč praviloma več izgubi, kot dobi. Recimo skušaš do energije s pozornostjo in jo tudi nekaj dobiš, ampak prej, ko se obremenjuješ z vprašanji tipa “kakšen vtis bom naredil?”, “kaj moram narediti, da bom izpadel ql?” … in včasih kasneje – “ali je bilo vse o.k.?”, “Sem jih impresioniral?”, pa energijo izgubljaš.

Energija gre tja kamor gre pozornost, samo energija ne gre samo v eno smer, se tudi vrača. Torej ko jo jaz dajem sogovorniku,jo on meni vrača in si energijo podajava (ko gre za bolj ali manj zrele osebnosti, ko ni izsiljevanj pozornosti), zdaj pa če je tema navdihujoča za oba, se energija potencira (ista frekvenca med sabo inteferira) in posledično sva oba lahko izpolnjena… Ko recimo se sprehajam v naravi v tišini (umski praznini), lahko recimo opazujem naravo pa iz nje vdihujem lepoto, ki je čista energija, podobna tej v praznini… vbistvu se mi je že velikokrat zgodilo, da sem opazoval v tem stanju oblake ali sončni zahod in sem sem doživel taki naboj lepote, da sem komaj vdihnil vso to energijo…
Fora je da me je kot najstnika polnila zelo dugačna vibracija kot danes, takrat mi je nemir, stres, akcija ali adrenalin predstavljal vir energije, danes pa recimo glih kontra. Ker si ne želim več teh vibracij v telesu. Ne vem če gre toliko za to, da nas vse prazni, praznina pa polni, gre bolj za zdrava razmerja med različnimi frekvencami, ki jih kot bitje želimo dobivati v sebe.
Nekako ne razumevam, da me vse prazni, v praznini pa se napolnim, ampak razumevam, da se praznim takrat, ko se predolgo nahajam v neki frekvenci, ko se počutim omejen, ko ne morem bit kreativen, svoboden,…
Ker duša se čuti izpolnjeno, skozi aktivnosti vseh njenih teles, kreativnost uma me recimo lahko polni z energijo; aktivnost telesa tudi; pozitivna čustva tudi; je pa res, da pridejo trenutki preobremenitev, ko ne najdem usmeritve nikamor več, takrat pa res lahko edino odklopim VSE in grem v praznino, bivam tam in kaj kmalu se mi obnovijo energije vseh teles…
Drugače pa nekako bolj prakticiram vzdrževanja tega dotoka iz ”praznine” čez ves dan in to se mi zdi nekako možno, če lahko vsak trenutek sledim sebi, nekako z stikom s praznino in odprt za morebitne navdihe, da se usmerim iz njih… Ko mi to uspeva se počutim vedno v dotoku, ne ukvarjam se z egom, le z njegovimi negativnimi vidiki, če jih zaznam (in ga malo preoblikujem). Ukvarjam se s tem, da na svoji poti ves čas čutim dotok svetlobe v sebe. Zdaj pa najljubše mi je, ko je to čez dnevne aktivnosti, če pa mi nekako to ne zlaufa, pa potem res odklopim vse in to zgliham v praznini…

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”