Reply To: Preseganje ega?

[tadej pretner]

glas wrote:
Ma ne vem če je glih tako, ker v teh občutkih se tudi ego udobno počuti, čeravno je neaktivem, navidezno mrtev… tako navidezno mrtev je tudi človek, ko gre spat in se zjutraj prebudi čisto prerojen… tako jaz doživim tudi to, da se moj ego ne čuti več ogroženega s temi stanji ampak je zadovoljen, da v njih prehajam, ker se nato ves prerojen lahko prebudi in deluje v novih vibracijah, ki jih od tam dobi in v novih energijah…
Če se ego bori s temi stanji, potem je ponavadi še vedno prisotna težnja, po odpravi ega, oziroma ego še vedno ni sprejet kot polnopravni delež lastnega bitja.

Gre za paradoks energijskega preživetja. Kot veš, gre energija tja, kamor gre pozornost. Čez dan, ko delujemo na ravni ega, ves čas usmerjamo pozornost na različne objekte in subjekte, zato zgubljamo energijo, nazaj pa jo dobimo v praznini, ki je neusahljiv vir energije. In ko se potopiš v sen, greš na eno od ravni praznine.
Tudi včasih, ko si tekom dneva zmatran kot pes, te ego kot tak z energijo ne more oskrbeti. Kaj naredimo – včasih sedemo in se topo zagledamo nekam v prazen prostor – da se oskrbimo s potrebno energijo. Ego torej za preživetje rabi pretekli in prihodnji čas, ter se sedanjemu upira, ker takrat mrkne, ampak načeloma v neprekinjeni kontinuiteti ne more preživeti.

Na ravni nizkovibracijskih polj, na katerih se ego tudi oskrbuje z energijo, jo namreč praviloma več izgubi, kot dobi. Recimo skušaš do energije s pozornostjo in jo tudi nekaj dobiš, ampak prej, ko se obremenjuješ z vprašanji tipa “kakšen vtis bom naredil?”, “kaj moram narediti, da bom izpadel ql?” … in včasih kasneje – “ali je bilo vse o.k.?”, “Sem jih impresioniral?”, pa energijo izgubljaš.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/