nosečnost

[bitjece]

Drage forumke,
ker sem “sveža” nosečnica, v 9. tednu svoje nosečnosti, zelo rada slišim pripovedi drugih nosečnic ali mamic, ki bi o tej temi rade kaj povedale. Sama sem bila malo šokirana, ko sem izvedela, da sem noseča, zdaj pa me razganja od radosti. Kljub temu pa se pojavljajo tudi strahovi… kaj če se plodek ne razvija normalno, kaj če ono, kaj če to. Po naravi sem bolj optimistka, zato me taka razmišljanja presenečajo. Ste imele podobne strahove, negativne misli, ki so se prikradle in enako hitro tudi odšle? Rada bi slišala vaše zgodbe…
Lep večer vsem!!

Lepo je če deliš

[loonanai]

Pri meni se je nosečnost zgodila tako, kot bi padla z neba. Zaželjena, seveda! En mesec preden sem zanosila sva se s partnerjem po 8letih odločila, da mogoče je pa čas za naraščaj. Takrat sva bila ravno na dopustu v Gvatemali in sva rekla “Naslednji mesec pa začneva”. In res je bilo tako. Prej nikoli nisva niti poskušala, jaz sem jedla tabletke, potem pa sva pazila.

Po mojem občutku se je nosečnost “prijela” že prvič. Bila sva popolnoma neobremenjena kaj bo, če bo, kdaj bo. In res je bilo! Neobremenjena sva bila predvsem zato, ker sva vedela, da veliko parov dolgo poskuša preden rata.

Potem ti ostane samo še čakanje… Čakanje na prvi pregled, čakanje na 12 teden, ko naj bi bila nekako “nevarna doba” za splav mimo. In ko mine 12 tednov, čakaš nuhalno – pregled, ko ti povedo, da je otrok zdrav in nima nevarnosti za downov sindrom (no, nevarnost vedno ostaja, ker tudi najmodernejši ultrazvoki niso stoprocentni..), potem čakaš in čakaš. Mislim, da so strahovi čisto normalni… Najprej te je strah, če je vse v redu, potem pride strah pred porodom, ko se otrok rodi, so možni strahovi, kako bo odraščal, ali bomo dobri starši…

Treba je zaupat. In treba je sprejet.. Karkoli že, ker tako nam je namenjeno.

Sicer pa – nosečnost je super, uživaj v njej…

Lepo je če deliš

[Lenca mi]

Vsaka izkušnja je edinstvena – tako bo tudi tvoja, ne glede na to, koliko zgodb boš slišala

Ko je noseča ženska je resnično v najlepšem obdobju svojega življenja.
prevzema jo magičnost narave. Gre pa tudi za čas preobrazbe, zato ker
se v tem času ženska pripravlja na novo vlogo in s tem počasi
zaključuje stari način življenja, razmišljanja in delovanja – vsak
trenutek nosečnosti izkoristi zase, razvajaj se, kajti z prihodom
otroka se vse spremeni.

Meni osebno je šlo najbolj na živce ravno to, ko so vsi govorili, da se
bom spremenila pa sem čakala in čakala to veliko spremembo. Resnica pa
je taka, da se postopoma, korak za korakom, tako kot ti bo raslo dete,
boš rasla tudi ti.

V času nosečnosti si TI središče pozornosti, ko pa rodiš otroka, se
naučiš da je potrebno pozornost dati. Mislim, da je to temeljni premik
zavesti, ko iz sprejemanja preide v samo dajanje. Nekatere ženske z
lahkoto preidejo na to, nekatere pa smo potrebovale čas. Pomembno je le
to, da dosežeš to stanje, kajti otrok najbolj potrebuje ljubezen in
pozornost.

Seveda da so strahovi v nosečnosti – ženska se marsikaj sprašuje – ali
bo sposobna ali bo rodila normalnega otroka itd. A poskušaj pozitivno
razmišljati. Ginekolog te bo vodil po poti nosečnosti in z vsakim
ultrazvokom bo potrdil stanje otroka, zato boš vedela pri čem si in si
odahnila. kar se pa tiče sposobnosti oz. vloge matere – lahko rečem, da
sem prišla do spoznanja, da otrok zbalansira žensko. Tiste, ki so bile
ostre, jih dete omehča, tiste nežne duše pa ojača, da postanejo
zaščitniške. ne skrbi, vse to narava poskrbi.

Jaz sem veliko časa v nosečnosti prisluhnila otroku, si ga
predstavljala, ga v mislih objemala, itd. vem, da sem bila celih 8
mesecev izredno pozorna na zven ptic, kar sem v preteklosti vedno
preslišala zvokove, tako da sem si rekla, da moja hči posluša. Hodila
sem na sprehode, poslušala in plesala na glasbo (ne Mocarta ampak
tisto, ki je meni ugajala), hodila na bazen in v savno,…. Resnično
sem si privoščila vse – tudi vse jedi a najbolj sladoled. Spomnim se,
kako so mi sodelovke vsak dan prinesle litersko banjico sladoleda in
medtem ko sem delala s strankami sem imela na ogromnem trebuhu banjico
in jedla. (bilo je poletje in vročila, zato sem se tako tudi hladila).

Želim ti povedati, da je pomembno, da se dobro počutiš in da uživaš –
predlagam ti, da tudi kaj lepega narediš za spomin deteta ( slikaj se
naga, ko boš v sedmem mesecu – najbolje da greš profesionalno, kjer se
fotograf igra s sencami, tako prekrije pomankljivosti in poudari tvojo
lepoto – bušija), naredi si odlitek trebuščka, napiši dnevnik
nosečnice, kako ti doživljaš to obdobje,….

Ogromno stvari je, samo malce domišije je potrebno

LP

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki